[ Knjižni namig pošilja Dragica Haramija ] Dušan Dim (1972) je za roman Distorzija(Ljubljana: Cankarjeva založba, 2005) leta 2006 prejel večernico, nagrado za najboljše mladinsko delo preteklega leta. Presenetljivo je, da je roman prvenec, ki pa je tematsko in slogovno perfekcionistično izpeljan, čeprav avtor skromno pojasnjuje: »V Distorziji sem zgodbo namenoma zasnoval minimalistično (ali nepretenciozno); tudi zato, da sem lahko v čim bolj čisti obliki razvil svoj slog in odprl poti do čustvenega sveta junakov.« Po romanu snemajo tudi film, ki bo prišel v kinematografe leta 2008. Glavni književni lik Distorzije je Piksi (Dejan), dijak prvega letnika gimnazije, ki pa mu je malo mar za karkoli drugega kot za glasbo. Skozi glasbo, ki jo posluša in igra, se namreč udejanja, glasba ni le dodatek temveč način življenja, vztrajanje ob glasbi in za glasbo pa se potrdi z izvedbo prvega koncerta njegove glasbene skupine. Kot lajtmotiv se skozi ves roman pojavlja skladba Johnnyja Thundersa Born to lose, notranjo motivacijo pa glavni lik posredno izpoveduje tudi z izbiro drugih komadov, saj je glasba neločljivo povezana s Piksijevim doživljanjem sebe in sveta. Vzporedno tečeta še dve pomembni zgodbi: uporništvo v razmerju do staršev in šolskega sistema ter ljubezenska zgodba. Avtorju je z likom Piksija uspelo upovedati temo povprečnega najstnika (problemi odraščanja se namreč pogosto pojavljajo v kontekstu tendencioznega in senzacionalnega pisanja), od svojih vrstnikov se razlikuje po tem, da zmore zasledovati svoje sanje (kar pa je težja pot, pravi avtor v prej navedenem intervjuju), s čimer nenazadnje premaga veliki sistem, to je učitelje in starše. Nesrečno-srečna ljubezen, če si sposodim Bhartriharijevo formulacijo iz sanskrtske lirike (Dekle, ki vedno nanjo mislim, sovraži me in ljubi drugega, a tisti drugi ljubi neko drugo …), je znova potrjena: Piksiju se svet naenkrat uredi, saj ima svoj bend in Almo. 

[ najljubši citat ] In strah nas je. Vse. Male in velike. Strah. Strah nas je, zato sedimo po klopeh in kafičih, jemo, pijemo, spimo, se prepiramo zaradi stvari, za katere nam je povsem vseeno, strah nas je in oklevamo, ne upamo si govoriti, zato spet sedimo, jemo in pijemo in spimo, in čakamo, in si delamo utvare. Strah nas je, zato na hodniku ne zakličemo imena tistega, ki ga imamo radi. Ne zakličemo imena tistega, ki nam pomeni vse. Strah nas je neuspeha, strah, da nas zavrnejo, strah, da izpademo idioti. Strah. In tako ne opazimo, kako čas drsi mimo nas, kako se urini kazalci premikajo, počasi in trdno in zares, dokler nas ne udari tisto neizogibno, tisto, kar je danes skoraj pojedlo Almin obraz. Vsakega od nas zadene. (Dim, 2005: 248-249)

[ Informacije ] Dim, Dušan: Distorzija. Cankarjeva založba, Ljubljana, 2005 . ISBN: 961-231-497-7.