[ Knjižni namig pošilja Magdalena CUNDRIČ ] Heinrich Theodor Böll (1917 – 1985) je eden najpomembnejših povojnih pisateljev. Leta 1972 je prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Rojen je bil v Kölnu, v katoliški, pacifistični družini. Uprl se je včlanitvi v Hitlerjugend. Sprva se je učil za knjigarnarja, kasneje je na kölnski univerzi študiral nemščino. Vojsko je služil v v Wermahtu, poslan je bil v Francijo, Romunijo, na Madžarsko in v Sovjetsko Zvezo. Štirikrat je bil ranjen. Leta 1945 so ga zajeli Američani in ga poslali v taborišče za vojne ujetnike. Pri tridesetih se je v celoti posvetil pisateljevanju.Roman Klovnovi pogledi je kritika povojne nemške družbe, oziroma tistega dela družbe,  ki je med vojno navdušeno vzklikala Hitlerju in sodelovala z nacisti, po vojni pa se je začela obračati po vetru, misleč, da bo lahko izbrisala svojo nacistično preteklost. Zato so ji bili trn v peti ljudje, ki so jih na te 'neljube' dogodke neprestano spominjali. Eden od teh 'trnov' je tudi glavni protagonist Schnier.  Izhaja sicer iz bogate, nacistično usmerjene družine, vendar  velja za črno ovco, saj se je že med vojno, kot desetleten deček, upiral nacizmu, po vojni pa je, namesto, da bi se oprijel kakšnega študija, ali poštenega dela, postal klovn, v posmeh in sramoto družini, ki upa, da ga bo muhavost minila. Do takrat pa mu je ukinjena vsa finančna podpora.Kje so vzroki za takšno odločitev? Za to, da postane klovn?Po vojni, leta 1945 mati pošlje Schnierovo štirinajstletno sestrico, štiri leta starejšo od njega, v protiletalsko obrambo z besedami, da mora vsak nekaj prispevati za domovino in na poti v mesto, kjer naj bi se prijavila, je Henrieta ubita. Niti tega ne vedo, kje je pokopana. Smrt sestre Schniera pretrese do temeljev, bomba ne raznese le Henrietinega telesa, ampak tudi njegovo otroško dušo. Njegovo zaupanje v mamo, v očeta, družino, v vse institucije, v cerkev in v vero. Schnier materi sestrine nesmiselne in nepotrebne smrti nikoli ne oprosti, čeprav ji tega ne očita neposredno, pač pa z načinom svojega življenja. Z vsakim mesecem po vojni,  z vsakim letom se njegovo razočaranje še poglablja. Okrog njega se oblikuje družba hinavskih, dvoličnih, lakomnih  in brezvestnih ljudi. Najmočnejši člen te novo nastajajoče družbe je spet njegova mati. Nekoč strastna Hitlerjeva oboževalka, po vojni namreč postane ″predsednica osrednjega odbora društva za pomiritev rasnih nasprotij; vozi se k hiši Ane Frank, katerikrat se pelje celo v Ameriko in govori v ameriških ženskih klubih o kesanju nemške mladine, zmerom še s svojim blagim, nedolžnim glasom, s katerim je verjetno rekla Henrieti v slovo: ″Dobro opravi, otrok.″(stran. 21). A njegova mati ni edina, ki ga prizadene in razočara. Ni edina, ki mu pokaže, da vrednote izgubijo vso vrednost, ko gre za osebne koristi. Za pohlep. Obračanje plašča po vetru vidi vsepovsod okrog sebe. V takem svetu lahko živi in funkcionira le kot klovn. Tako, da se norčuje iz tega sveta in iz sebe. Iz svoje bolečine in iz vse podlosti okrog sebe. Ljudje se mu smejijo, dokler ne postane konkretnejši, žaljiv in nevaren. Potem izgubi službo.Roman je v glavnem zasnovan kot telefonski pogovor. Schnier, ki je brez ficka v žepu,  po vrsti pokliče vse, ki jih pozna, da bi jih prosil za pomoč. Vključno z mamo. A takoj, ko se klicani oglasi, se v njem prebudijo spomini nanj, tisti iz časov vojne in po njej, neprijetni spomini , ki bi jih vsi tako radi za vedno pometli pod preprogo. In namesto, da bi ponižno prosil za nekaj podpore, začne Schnier dregati v te spomine in spravljati klicane drugega za drugim v zadrego. Jezo. Zamero. In uživa ob tem! Tako zelo, da pozablja, zakaj je pravzaprav klical. Sredi življenja, v katerem ni več nobenih iluzij, življenja, ki ga prežemajo  bolečina in nezaupanje in revščina, pa vzplamti tudi globoka ljubezen med njim in Marijo, verno katoličanko. Toda Schnier je, čeprav jo ljubi bolj kot kogarkoli na svetu in se zdi, da brez nje ne bo mogel živeti, ni sposoben obdržati. Otroške travme so ga pahnile na rob sveta, nikoli ne zbere dovolj moči, da bi se pomaknil proti središču. Da bi se boril za tisto, kar ima rad. In tako ostaja sam. 

[ najljubši citat ] Kopal sem jarek počez čez dedovo najljubšo gredo z rožami, natanko proti kopiji belvederskega Apolona, in sem se že veselil trenutka, ko bo kip padel pod mojim vnetim kopanjem; veselil sem se prezgodaj; podrl ga je majhen deček s sončnimi pegami, ki mu je bilo ime Georg. Pognal je samega sebe in Apolona v zrak z oklepno pestjo, ki se mu je po-motoma razletela. Pripomba Herberta Kalicka k tej nesreči je bila lakonična. »Na srečo je bil Georg sirota.«  (str.19)   Henrieta je bila resnično videti taka, kakor da gre na šolski izlet. Tem je bilo mogoče vse prisoditi. Ko smo med preplahi sedeli v našem razredu, smo včasih skozi odprta okna slišali prave strele iz pušk, in če smo se prestrašeni zagledali skozi okna, nas je učitelj Brühl vprašal, ali vemo, kaj to pomeni. Tedaj smo to že vedeli, spet so gori v gozdu ustrelili kakega ubežnika. »Tako se bo zgodilo vsem,« je rekel Brühl, »ki ne marajo braniti naše svete nemške zemlje proti judovskim Yankeejem.« (Pred nedavnim sem ga spet srečal, zdaj je star, sivolas, profesor na neki pedagoški akademiji in velja za moža s »pogumno politično preteklostjo«, ker nikoli ni bil v stranki.) (str.17)  Pri Mariji je to drugače. Žalostila se bo zaradi »umetniškega padca« in moje stiske, ki se meni sploh ne zdi tako strašna. Kdor gleda od zunaj -in na tem svetu vsakdo gleda druge ljudi od zunaj -čuti reči zmerom huje ali bolje kot tisti, ki tiči v njih, pa naj bo to sreča ali nesreča, ljubezenska bridkost ali »umetniški padec«. Meni bi bilo čisto vseeno, ali bom uganjal dobro klovnovstvo ali tudi le burke v zatohlih dvoranah pred katoliškimi gospodinjami ali evangeljskimi bolniškimi sestrami. Samo da si ta verska združenja tako nesrečno zamišljajo honorar. Taka vrla predsednica združenja seveda misli, da je petdeset mark čedna vsota, in kdor dobi to dvajsetkrat na mesec, bi mu moralo biti pravzaprav dovolj. Če pa ji potem pokažem svoj račun za šminke … (26)   »Sabina,« sem rekel, »Marija me je zapustila -in se poročila z nekim Ziipfnerjem.«»Moj Bog,« je vzkliknila, »to vendar ni res.«»Res je,« sem dejal.Molčala je in slišal sem, kako nekdo tolče po vratih telefonske celice. Gotovo kak tepec, ki hoče svojemu kvartaškemu bratcu povedati, kako bi bil lahko dobil srčni solo brez treh.»Moral bi se bil poročiti z njo,« je tiho rekla Sabina, »hočem reči -oh, saj veš, kaj mislim.«»Vem,« sem rekel, »saj sem se hotel, potem pa se je izkazalo, da je treba imeti tisto prekleto potrdilo iz matičnega urada, in da moram podpisati, razumeš, podpisati, da bom dal otroke katoliško vzgajati.«»Pa menda se ni razbilo ob tem?« je vprašala. Butanje po vratih telefonske celice je postalo močnejše.»Ne vem,« sem rekel, »povod je že bilo to -najbrž pa je prišlo zraven še marsikaj, česar ne razumem. …« (159)

[ Informacije ] Böll, Heinrich: KLOVNOVI POGLEDI. Delo, Koeln, 2004 (1963).