[ Knjižni namig pošilja Sonja Koranter ] Kaj stori človek, pesnica, ko ga zajame val besed, preplavijo ideje in spoznanja,  da je bivanje v resnici bistvo in namen življenja. Kako povedati, ne da bi ob tem zvenel  izpeto in se ponavljal. Ni enostavno, še manj gre vse gladko. Tako se tudi v pesniški zbirki Naplavine duše avtorica sprašuje, pripoveduje, obljublja in dokazuje, da je smisel vsega, bila in bo, ljubezen. Kako se duša, po Jungovem teoremu, pravzaprav seli v besede, da bi smela in znala, prvič: povedati; drugič:občutiti ; tretjič: zapeti. V pesniški zbirki Manje Žugman Širnik se bralec sprehaja po čereh in jasah, kot bi se hotel in smel dotakniti nečesa neznanega, neotipljivega, a vendar čutečega. Zanimiv ritem pesniških obratov in sodobnega pojmovanja, kaj vendar ljubezen je, nas vodi skozi vso pesniško zgodbo. Prva pesem, Minevanja:«/ Pesem pišem tebi,/tebi, ki odhajaš kakor tiha nema reka -/« in zadnja Ničevost:«/ Razsežna je ta ničevost/tega majhnega sveta./« skleneta krog, v katerem se pesnica razgalja iz dna duše. V vsej tej konstrukcijsko izdelani stavbi, med verzi medi človek kot nedotaknjen svet, svet mlade ženske, ki se neprestano sprašuje, oblikuje, ljubi in sovraži vsak, še tako rahel zbodljaj duše in srca. Torej, v vsaki pesmi, ki samostojno stoji in pripoveduje, je trenutno odkritje oz. zapis, dokaz da so ženski čuti zapisljiva vibracija časa in dogodka. V Letenju pravi:«/ Letim v nebo, daleč med črne težke oblake,/ na lahkotnih belih krilih doživljam sivino sivega sveta,/ krila obarvam rdeče, saj si močno želim,/da na drugem planetu roža bi bila./« Je morda pesnica z barvami poslikala občutek, da ve, da čaka in verjame v reinkarnacijo, v drugo stanje časa in prostora, ko bo smela in znala dehteti, govoriti brez besed, razveseljevati vse okrog sebe, četudi samo kot roža. Tu je zapisala brezčasnost kot vednost, da ta tudi obstaja. Ta občutek me vodi k naslednji pesmi Soobstajanje, ko pravi:«/Si bil nekoč ti in sem bila jaz./ Mučno soobstajanje./ Pesničine barve, od bele do krvavo rdeče v naslednji pesmi Hrepenenje, pa do sivine v pesmi Zver, ko v pesmi Jaz:«/ da razpadam na drobne koščke zlata/ in v  vsem svojem izobilju ugašam praznino./ nadaljuje v pesmi Nič, ko pravi:«/ Bila bi dobra bela vila,/ plesala bi v srebrni mesečini,/«, in vendarle me ne prevara občutek, da je večnost njena tema, čeprav se v pesmi Moč večnosti preda ljubezni, ali kot pravi:«srečala sva se,/ se nato ločila,/ a le do tedaj,/ ko naju večnost bo združila./. Pa vendar, vsaka Manjina pesem je samostojna zgradba, zgodba o trenutku, hipcu časa, in spet zgodba, ki se odpira pred vsakim bralcem drugače. Kljub temu, da je rdeča nit skrita med verzi, kar je hote vodilo pesnico v svet umetniškega zapisa, pa se odkrito soočam s sodobnim pojmom ljubezni, strasti, razočaranj in iskanj. Pesmi, ki valovijo, v prostem kakor rimanem ritmu, dokazujejo, da je mogoče ubesediti tudi Ljubezen. Vendar ne samo ljubezen, kot občutek izpopolnjenosti in ne samo sle, kot izpolnitev le-te, temveč kot časovno in večno stanje duha in duše. Iz »naplavin duše,« se torej rodi tisto, kar radi rečemo: izpovedna poezija. In še kako je to dokazljivo, povedno, iskreno v pesmi Rabelj, ko pravi:«/Ko bo najina dvojina postala eno,/ ko ne bo več ločenosti dveh kontinentov,/ ko ne bo več ločenosti vzporednih vesolj,/ ko bo krik po tebi podrl steno,/ me čakaj./ In že zaradi Večnosti, ki nam je vsem več ali manj zelo blizu, kot teorem in želja po boljšem in več; zaradi občutka Manjinih pesmi, ki je vzpodbudil to pisanje, sem prepričana, ali kot pravi pesnica:«/ Nikoli se ne razbliniš v praznino./ da je pesniška zbirka, ki je polna metafor in prispodob vse kaj več kot naplavina. Je besedna izpoved, izpraskana duša, vera in upanje v svet, ki ga in ga bo do večnosti, rojevala vsak dan znova – ljubezen. Prvenec Manje Žugman Širnik, profesorice slovenskega jezika s književnostjo, ima poleg že povedanega še drugi odtenek, drugačen ritem, drugo zgodbo. Večplastnost izpovedi se sonči tudi v navideznem spogledovanju, (kakor je zapisal mag. Zoran Pevec:« / pa se kakšna pesem približa še okolju slovstvene folkloristike, ki pa ni kakšno pogrošno ponavljanje,/«)  z že znanimi rimami in melodičnostjo v pesmih iz slovenske zakladnice poezije. Vendar, le kako ne bi, se pesnica še vedno obrača k sebi, k svojemu izviru in izpovednosti. Od bralca pa je odvisno, ali bo v pesmih našel Ljubezen, morda samo psihofizična stanja telesa in duha, beg in strah pred resničnim svetom, in ne nazadnje tudi neotipljivo a še kako prisotno vez med tukaj in tam. Pesniška zbirka Naplavine duše ima prelepo naslovnico, ki jo je prispevala umetnica Irena Polanec, v vsej svoji odličnosti in občutku za izpoved pesnice. Sončno dekle z naslovnice, s polnim naročjem školjk, katere krasijo tudi glavo oziroma pajčolan, simbolično napovedujejo drobne bisere poezije, ki jih lahko in sme roditi radovedna in čuteča mlada ženska. Manja.    

[ najljubši citat ] V mojih prsih je Eolova harfa/z občutljivimi mavričnimi strunami,/tenkimi kot pajčevina,/ nežnimi kot pajčevina/ med srčastimi listi./

[ Informacije ] ŽUGMAN ŠIRNIK , MANJA : NAPLAVINE DUŠE. (original language: slovenščina) IRENA POLANEC. MORFEM, JEZERO, 2008 (2008). ISBN: 978 961 6549 73 8.