[ Knjižni namig pošilja Sonja Koranter ]   Slovenska knjiga mrtvih, knjiga mega (pokojnega Francija Zagorčnika teorem) sonetov, zahteva zbranost zelo zahtevnega bralca. 19.208  tisoč verzov oz. 1.372 sonetov, sistematično in semantično urejenih v sonetne vence sonetnih vencev, je branje, ki sploh ni branje. Je študij in spoznavanje nekaj popolnoma novega, izbrano v jeziku, ki ima poleg že znanih besed podobe arhaičnih spominov in zarotitvenih elementov. Slovenske knjige mrtvih ne moremo primerjati s Tibetansko knjigo mrtvih, kjer sta, kakor nam je poznano, smrt in življenje celota. Vsa prehajanja, skozi niz izkušenj in spreminjajočih se prehodov, iz življenja v smrt, se v Slovenski knjigi mrtvih dogajata življenje in smrt kot obliž na rano slovenske zgodovine in jezika, pa tudi pesnikova osebna,  »de profundis« globoka, a nikdar zaceljena rana, ki presiha in si išče sidrišče v pesmi. Kako bi v jeziku, ki naj bi bil jezik manjšega naroda, zvenela izkušnja življenja, če bi ne bilo pesniške forme kot je sonetni venec sonetnih vencev. Ali kot pravi pesnik v prvi kitici:/ Surovi prsti te prestrežejo./ Priparbekuješ jok in smeh,/ ta dvojčka, ki zaležejo/ ju v revnih in bogatih dneh./.  Zbrani sonetni venci sonetnih vencev, ki jih je v Slovenski knjigi  mrtvih sedem, nosijo pomenske naslove, in sicer: Molitvenik peščeni, 1973, kar je pesnikov odgovor na bolezni, ki se vrstijo druga za drugo in puščajo za sabo opustošenje. Pesnik najde izhod s pomočjo Pesmi, ki mu ponuja velik referenčni prostor. Ali kot pravi:/ telo sta zloga dva,/ pojoča zloga: rojstvo, smrt,/, in nadaljuje :/ življenje je vmesni zlog./ Sledi Na gori spremenjenje, 1987, kjer je pesnikov spoznavni svet skrajno individualen, v čemer je bistvo njegovega jezika in občutenja. Vrnil se je v mitološki prostor, kjer so presežene konvencije vsakdanjih očakovanj. Nasmehi, 1990, fikcija transformacije človeka v živ plamen in druženje s svetlobnimi bitji zaenkrat še zasenči kosec v megli: kosec je smrt in napoved vojne. Ginungagap, 1992, veliki venec je pogovor z Janezom Svetino, žrtvijo naše osvobodilne vojne leta 1991. Pesniška razrešitev siceršnje brezihodne situacije se ponuja v staroveški legendi, da je Ginungagap izhod iz Zemlje v sončev sistem.. Remphambog, 1992/93, je pesnitev, ki je tudi posvečena Janezu Svetinu. Govori o priprošnjikih v sili, teh je 14, kot je v enem Cundričevem SVsv 14 vencev. Pesnik za narod in zase najde zatočišče v pesmi. Razglašenje pildov, 1994, posvečeno Janezu Svetinu; vzpostavljen je nov mitos, mitos nujne žrtve. Žrtvovani pesniku pomeni več kot mirovinško izročilo ali žerjavi Lepe Vide. Pesnik kliče boga Počitka. Terjatve, 1995, leta 1945 smo Slovenci, ne da bi vedeli, dobili tri SVsv, pisane po zaporih (Šarabon, Moder, Batista), torej je Cundrič s Slovensko knjigo mrtvih sedmeren med njimi. Pri tem ne upoštevam osmega Svsv, posvečenega dvema Antonoma: Slodnjaku in Vodniku. Slovenska knjiga mrtvih, ki je izšla 1998, je vrh slovenskega sonetizma in vrhunski umetniški dosežek. Ob omenjeni teksturi poudarjam dvoje: visoko jezikovno ustvarjalno raven in mojstrsko sonetno-venčno obliko. Za oboje mora pesnik dozoreti, jezikovno in sentenčno, zato je omenjena knjiga sedmih SVsv nastajala dobrih dvajset let. Ob tem bo za bralca morda dokazljiva metoda branje skozi prostorsko razsežnost. Običajno beremo pesem linearno, od zgoraj navzdol, kar se pri tej mega strukturi dobesedno ponuja možnost ali želja po branju, če že ne študiju, tako horizontalno kot diagonalno. Sprehod skozi tekst namreč slika bogato žitno polje ( ne morem mimo aluzije na čudežne kroge na Dravskem polju, ki naj bi bili delo izvenzemeljskih bitij?), polje besed, ki se upognejo že pri najmanjši in najtanjši sapici obiskovalca. Tako se tudi bralec v Slovenski knjigi mrtvih »upogiba« pod težo besed, preslikav in slik življenja, obenem pa skuša in okuša slovenski jezik do te mere, ko se zave, da je prav to jezik, v katerem smo Slovenci dobili »mega« pregled nad rimami, arhaičnimi podobami, občutki in, kar je še najbolj pomembno nad življenjem, tako v sedanjosti, preteklosti in prihodnosti.  Verjetno bi super računalnik ustvaril podobe, razrešil uganko pesnikove katarze, nam pa ponudil neskončne možnosti za razumevanje sveta, vesolja, življenja in duše.  Ali, kot bi rekel pesnik, ko pravi v enem izmed verzov:/ Ne morem iti stran,/ če jočejo zaman./ In prav to se dogaja bralcu, ko se skuša poistovetiti s tekstom, z vsebino. 

[ najljubši citat ] /Zatrese v meni se drevo,/in hodim najnaprej/za tisto, tistim, ki s koso/nam naredi stezo v deželi tej./kdor z ložame podil je,/ naj dohiti me najpopred./

[ Informacije ] CUNDRIČ, VALENTIN : SLOVENSKA KNJIGA MRTVIH. (Jezik, v katerem je knjiga napisana: Slovenščina) FRANCI ZAGORIČNIK. NOVA ATLANTIDA, KRANJ, 1998 (1998). ISBN: 821. - 163.6 -1.