[ Knjižni namig pošilja Sonja Koranter ] Britanski pesnik in romanopisec, Sir William Gerald Golding, dobitnik Nobelove nagrade za književnost 1993, je avtor svetovne uspešnice Gospodar muh, ki je prvič izšla leta 1954. Temačne zgodbe, ki je niti idiličnost tropskega otoka ne omili, ne nazadnje avtor tega namena sploh nima, ampak se v vsej svoji literarni odličnosti zgosti do najhujšega grozodejstva – umora. Zgodba je vendarle preprosta: skupina dečkov, ki preživi letalsko nesrečo in pristane na tropskem otoku, daleč od vseh možnih ladijskih poti, se kot v vseh družbah v kriznih situacijah sprevrže v najhujšo moro medsebojnih odnosov. Postavljeni pred zelo hudo preizkušnjo, kako preživeti sami, brez varstva odraslih oziroma staršev, se pričnejo oblikovati odnosi, ki še kako spominjajo na svet odraslih, na znano družbeno ureditev, kjer so ljudje, nekateri kot ovce drugi kot volkovi, v vsej svoji človeški čudi spozabijo, postanejo del »tropa«, ki uničuje in sprevrača temeljne človeške vrednote. /Jack je spregovoril:« Skleniti moramo, kako se bomo rešili.« Med zbranimi je završalo. Henry, eden od manjših dečkov, je zaklical, da bi šel rad domov. »Tiho«, je odsotno rekel Ralph. Vzdignil je školjko. »Zdi se mi , da si moramo izbrati poglavarja , ki bo o vsem odločal.« »Poglavarja! Poglavarja!« »Jaz moram biti poveljnik, » je s prostaško nesramnostjo dejal Jack, »ker sem načelnik razreda in prvi odličnjak. Lahko zapojem visoki C./«  Kaj več tu ni dodati, pisatelj je s prefinjeno igro občutkov in občutij prikazal in dokazal odnose, ki vladajo v družbi odraslih. Deček je namreč samo preizkušal družbo po vzorcu, ki ga je bil vajen. »K vragu pravila! Mi smo močni – mi lovimo! Če je kje kakšna zverina, jo bomo ujeli! Obkolili jo bomo in tolkli in tolkli in tolkli po njej …! Divje je zaskovikal in skočil navzdol na bledi pesek.«Prav razpad vseh civilizacijskih vrednot vodi v najhujšo moro: barbarstvo, nasilje in anarhijo. In ko boj za prevlado ustvari »pošast«, imaginarno in izmišljeno ter neoprijemljivo, a vendar tako vseprisotno stanje, se popolnoma porušijo vsi civilizacijski napori pametnih in dobrih. Žal jih mora nekdo plačati z življenjem. In spet je tu zgodba: skupina dečkov, ki po čudežu preživi letalsko nesrečo, reši hudo poškodovanega kapitana Bensona, ki se zavedno umakne umirat v temno votlino, daleč od otrok, daleč od njihovega neusmiljenega odnosa do poškodovanega. Zaenkrat še enotni, organizirani v skupino, s ciljem, v upanju, da bodo kmalu rešeni, uporabijo vse svoje pridobljeno znanje. To pomeni, da na vrhu hriba zakurijo ogenj, določijo skupinico, ki ga bo čuvala, ostali dobijo vsak svojo nalogo. Sprva homogeno združbo na silo in zelo brutalno razcepi nemirni in hudobni Jack, ki se polasti najdene školjke, ki naj bi služila kot edino orodje, da se dečki zbero, medtem ko razkropljeni po otoku iščejo hrano, si ustvarjajo zavetje. Vendar vsa ta »civilizacijska« prizadevanja nujno vodijo k oblikovanju družbe po vzoru odraslih, ali bolje, po že znanih »receptih« uvajanja in zastraševanja za oblast in prevlado. Tako se  v nedolžnosti otroške duše rodi svet po vzoru starejših, ki se v vsej svoji grozi in grotesknosti razrase v najbolj kruto in neobvladljivo situacijo. Tako postane zlo neobvladljivo, že kar zgoščeno v dejanjih otrok, ki se , kakor bi se ne zavedali, da so v svojem divjaštvu brez zapor in ovir, pravzaprav ustvarili nepopravljivo škodo, žrtvovali življenje svojih dveh tovarišev, pa se obenem ognili plačilu krivde za svoja dejanja. Glavni akterji, oblasti željni Jack, hinavski pripadnik visoke družbe, ki razcepi skupino, razsodni in pomirjajoči Ralf, ki izgubi vodstvo prav zaradi zavzemanja za urejeno in složno skupino, pa nesrečni a najpametnejši  Pujsek, ki skuša na vse načine pridobiti naklonjenost tovarišev, obenem pa se zaveda, da brez složnosti tudi ni možnosti za preživetje. Ko se nad  Pujskom zgodi zločin, se sicer za hipec, tisočinko sekunde trop podivjanih otrok zave svojega zločinskega dejanja, vendar samo za hipec, že isti hip pa v svoji premoči in zavedajoč se, da kazni ni, ker tudi ni urejene družbe, sarkastično nadaljujejo s svojim barbarstvom. In nenazadnje: pametni in mirni Simon, ki se vseskozi trudi razrešiti uganko pošasti, s svojim odkritjem hiti, da bi pomiril neobvladljive razmere, vendar mora tudi on plačati z življenjem. Vsi tako potencirajo odnose med odraslimi, ustvarjajo družbo, kjer je vedno nekdo na »vrhu«, kjer je skupina oportunistov ( v našem primeru sta to dvojčka), sledijo pa »ovce«, torej ljudje brez lastnega mnenja in samokritičnosti.  Gospodar muh, kar je pravzaprav odsekana prašičja glava, postane in ostane najtemnejša in najstrahotnejša podoba nečesa temnega in zlega v človeku, v našem primeru velja to za dečke, ki v njej ne vidijo drugega kot potrditev, da je možno z grozo vladati v brezvladju. Vendar rešitev pride. Kot po čudežu jih reši skupina vojakov - pomorščakov, ki v vsej svoji vojaški moči ni sposobna, ne zna reagirati človeško toplo, še manj vzpodbudno ali celo pomirjajoče. Torej se družba odziva na način, ki je bil tako grotesko zlorabljen in potenciran med otroki na otoku. Roman Gospodar muh je svarilo vsaki družbi ljudi, še najbolj v današnjem času, ko se soočamo s porastom kriminala, razvrednotenja medsebojnih odnosov, ko se ljudje zatekajo v pridobitno in egoistično usmerjeno življenje. Gospodar muh je roman, ki s svojo kritično razlago dobrega in zla v vsakem človeku sili k razmišljanju, predvsem pa k spremembam in dejanjem, ki naj bi prinesla lepši in boljši svet. O pravičnejšem pa bo gotovo še kakšen pisatelj ali pisateljica napisal oz. napisala svoje.  

[ najljubši citat ] Simonovo telo je bilo napeto kakor lok in odrevenelo. Gospodar muh mu je spregovoril z glasom učitelja: "Tole je šlo že kar malo predaleč. Ubogi moj zapeljani otrok, kaj misliš, da ti vse bolje veš kakor jaz?" Nastal je premolk. "Svarim te. Še malo pa bom izgubil potrpljenje. Razumeš? Nikjer nisi zaželen. Ti je to znano? Na otoku se bomo lepo imeli. Me razumeš? Veselo bo na našem otoku! Zato nikar več ne  poskušaj s temle, ubogi moj zapeljani otrok, drugače ..." Simon je ugotovil, da gleda v prazen gobec. V njem je črnina, črnina, ki se širi. "...drugače," je dejal gospodar muh, "ti bomo že pokazali. Razumeš? Jack in Roger in Maurice in Robert in Bill in Pujsek in Ralph. Ti že pokažemo. razumeš?" Simon je bil že v gobcu. Omahnil je in omedlel.  

[ Informacije ] GOLDING, WILLIAM : GOSPODAR MUH. (Jezik, v katerem je knjiga napisana: slovenščina) Delova knjižnica: Vrhunci stoletja, Velika Britanija, 2004 (1954). ISBN: 961 - 6332 - 26 - 0.