[ Knjižni namig pošilja Sonja Koranter ] Tokrat sem roman izraelskega pisatelja Amosa Oz, rojenega maja 1939 v Jeruzalemu kot Amos Klausner, pričela brati z zadnje strani. Ogledala sem si našteta dela, predstavljena kot na filmu, torej, z enkratno in jasno začrtano smernico – povedati, čemu in zakaj služi pisana beseda. Temu dejstvu je botrovala želja, da se ognem začetku kot začetku dejanja ali zgodbe, temveč se v tem pisemskem romanu, ko bralec predira opno intimnosti in se spusti na področje tako znanega kot je ločitev, pa vseeno tako neznanega kot je neznanec vsak posameznik s svojo usodo in nalogo, soočim z drugačno miselnostjo, ki je tu, vsaj tako razumem, izpostavljena tudi s svojo vero in večtisočletno zgodovino. Prav slednja je oblikovala in izoblikovala ljudi v vsej svoji mogočnosti in trpkosti. Črna skrinjica, kot nosi naslov ta zgodba, namreč ponuja nikdar do konca, nikdar popolnoma jasno definicijo – kaj je zakon, čemu služi ločitev, kakšne so posledice. Tu se moram sprijazniti z večno dilemo, ali je ljubezen samo delna zadovoljitev in potešitev, ko vendar okrog nje razpada svet in se ljubezen kot beseda ali dejanje porazgubi v krivdi in maščevanju. Tako pa raje pravim »Šalom!«, in se spustim v pisateljevo zgodbo.            Enostavna, vsakdanja, enaka po vsem svetu, boleča in krivdna ali ne dejanja, puhlice in resnice, strast in pohota, telo in um, ki, tako kot vse na svetu, urejuje neka notranja človekova ura in pamet, pripeljejo do izpraševanja, do bolečega konca nekega razmerja. Slednje naj bi bila »velika ljubezen«, ki nazadnje postane in ostane samo trn v srcu in želja po jasnem in dokončnem spravnem dialogu. Kako drugače naj si pojasnim željo ločene ženske, da po večletnem molku in popolni odtujenosti vzpostavi stik z bivšim možem, se še prej poroči z drugim moškim, obenem pa ni sposobna, ne ona in njen bivši, kaj šele sedanji mož, vzpostaviti pristnega odnosa med sinom – najstnikom in pravim očetom ter očimom.  Šalom! Saj to je vendar zgodba, ki bi jo povedala marsikatera ločena ženska ali moški, ali pač? Ne …ne … tako povedane zgodbe ne more in ne zna povedati kar tako nekdo iz množice. Amos Oz jo pa zna. Iz nje je ustvaril širok diapazon psihološko obarvanih pomislekov in razkrivanj, že kar z medicinsko natančnostjo razčlenjeno propadlo razmerje, in iz nje že kar »ihtavo« hiti v svojem razodetju po resnici in pravici, da bi na koncu le spravno, v judovsko-moderni obliki razprostrl epilog, končno odrešitev v zgodbi. Glavni junak zgodbe, »hladnokrvni bivši oficir izraelske armade, ki ga je prekalila šestdnevna izraelsko-arabska vojna« (konec navedka z zavihka knjige), vendar še zna, kljub svoji nepopustljivi naravi, sočutno prisluhniti svoji bivši ženi, ko ji pravi:«Vrba žalujka,«in v pismu nadaljuje:« Izmikam se. Poskusil Ti bom najti odgovor. Zanka je v tem, da moje sovraštvo v meni polagoma plahni.«,  in nadaljuje:« Ne moti človeka pri umiranju, Ilana. Sedem let sem mirno zgnil v megli, zdaj pa iznenada planeš name, da bi mi pokvarila še smrt. Brez poprejšnjega svarila si navalila name s svežimi silami, medtem ko so moji na smrt utrujeni oklepniki nemi obtičali brez goriva in streliva. In jih je bržkone napadla rja. / In sredi silovitega juriša si mi upaš pisati, da so na svetu dobrota in milost in usmiljenje. Morilka poje hvalospeve na zadušnici svoje žrtve?«             Njegova bivša žena pa mu odgovarja:« Predstavljaj si na primer, bilo bi deset minut čez sedem nekega poletnega večera  v Jeruzalemu: gorskih verig se dotikajo žarki zahajajočega sonca….« in nadaljuje:« Ali dve uri pozneje, ko zasvetijo zvezde na puščavskem nebu Judeje in obris minareta zaštrli visoko nad čepeče sence ilovnatih koč.« Le kako ne bi bil bralec nad to sliko pretresen, globoko presunjen z mislijo, da je ljubezen tudi lahko ljubezen trenutka, časa in kraja. Vse to nas namreč druži v družbo ljudi. Ilana nadaljuje, ko pravi :« Preprosta radost bivanja  se spušča in vse prekriva s skrivnostjo reči, ki so že bile preden je bilo ustvarjeno spoznanje.«/  Tako po pismih teče dialog med ločencema, kakor rahlo tekoča, a kalno obarvana voda jima služi za osvežitev in »spoznanje«, da sta mogoče …morda storila največjo napako svojega življenja, ker sta se razšla. Tako tanka črta je namreč med ljubeznijo in sovraštvom, da je občasno niti ne vidita. Vendar vse to pisatelj zazna kot duhovno očiščenje, kjer imajo veliko vlogo še religija, socialna in kulturna ter vseprisotna zgodovina Izraela.             Junaki Črne skrinjice so junaki današnjega dne, kjer koli po svetu, kakor koli so že  versko, kulturno ali socialno opredeljeni, in kakor koli razmišljajo, so prisiljeni, ob takšnih ali podobnih dogodkih,  urejevati svoje življenje v smislu očiščenja, če že ne osebne katarze. Zato sta glavna junaka Črne skrinjice tako popolna, izvirna in do zadnjega vlakna svoje biti, samo dva iz množice ljudi na razpotju. Dva izmed tistih, ki si upata svoje življenje razgrniti in očistiti šele takrat, ko sta daleč vsaksebi.             Črna skrinjica je roman, kjer bo bralec našel tudi del samega sebe. Ponuja izhod, obljublja resnico, govori o ljubezni s polnimi usti, s poštenimi nameni, se igra z usodo in zgodovino, slika prelepo, nemirno-mirno deželo, odklepa vrata v svet literature. Vseprisotnost ljubezni, sovraštva in nerazumevanja je obarvala vsakega junaka zgodbe posebej, da bi služili samo enemu in edinemu cilju – miru. Tako polna in edinstvena je torej Črna skrinjica, ki jo je potrebno poiskati v romanu, pa če je še tako težko in nenavadno. Skrivnost življenja je v vprašanju.            In nenazadnje, potrebno je povedati, da je zadnjih straneh knjige predstavljen pisatelj Amos Oz in njegovo književno delo. Na zavihku knjige pa je v pomoč bralcem razčlenjena zgodba, ki te pritegne, še preden se lotiš branja. Prav tako so, s strani prevajalca, dodana pojasnila k nekaterim imenom in pojmom v romanu. Knjigo je torej vredno prebrati od prve do zadnje, ali od zadnje do prve strani. Večkrat.        

[ najljubši citat ] Če z vso dušo in na vso moč gledaš tja gor, se boš s svojimi očmi prepričal, da nebesa razglašajo božje veličastvo:«Ogrinjaš se s svetlobo kakor s plaščem, razpel si nebo kakor šotor.« In kdor gleda z očmi srca, ta ve, kaj je dovoljeno in kaj prepovedano, in v čem je človekova premoč. Lahko se še tako pametno sučemo in izmikamo – to vemo odlično. Odkar smo jedli sad z drevesa spoznanja, katerega polno ime se v Postavi glasi «Drevo spoznanja dobrega in hudega«. Celo Tvoj oče to ve, kako ne bi potem Ti, knežji edinec! Glej torej na svoje zvezde in na svojo vest, tako boš ohranil v spominu zavezo in ne boš sledil nagonu in ne boš niti zvezda, ki skrene s poti, niti kot list, ki ga vrtinči veter.

[ Informacije ] Oz, Amos : ČRNA SKRINJICA. Mladinska knjiga, Ljubljana, 1995 . ISBN: 86-11-14509-9.