[ Knjižni namig pošilja Tomaž Onič ] »Niso vsi moški idioti – nekateri so popolni idioti.« Misel, ki jo najdemo na hrbtni platnici knjige, nas vodi praktično skozi vso zgodbo kot svetla luč v polmraku neumnosti, ki jih junak Simon – morda bi ga lahko zato imenovali celo anti-junak – izvaja drugo za drugo brez premora. Seveda ne gre za objektivno velike neumnosti, saj potem roman ne bi mogel upravičiti statusa neškodljive in zabavne humoreske, vseeno pa so nekatere Simonove odločitve za bralca lahko rahlo boleče, in sicer v smislu češke risanke A je to …, kjer je gledalcu jasno, da recimo klavirja, ki pri prvem poskusu ne gre v sobo skozi vrata, ne gre kar takoj z motorno žago razžagati na manjše dele (še posebej, ker obstaja tudi vhod s terase), ampak kljub temu ni dvoma, da bosta lesena protagonista storila točno to. Simon ne žaga klavirja, zato pa v večerni pijanosti preko televizijske prodaje s kolegovo kreditno kartico kupi otroški helikopter za 900 evrov, po pomoti se včlani v gejevski klub za fitnes (ker pač od zunaj zgleda lepo urejen), na nogometni tekmi s protikadilskimi opozorili prežene direktorja kluba Schalke iz njegove lastne lože, pred svojim prvim zmenkom pa iz neznanega razloga pri britju namoči obraz v vrelo vodo.  

Komičnost romana je delno skrita v vsebini, torej v prej omenjenih podvigih naslovnega junaka, predvsem pa pritegne njegova Monty Pythonovska komika, ki je je v izobilju v njegovih komentarjih in miselnih monologih. Ti mestoma spominjajo na elemente toka zavesti, značilne za moderne romane 20. stoletja, ki so vključeni v zgodbo in se mešajo s pripovedjo. Besedilo je sicer pisano tako, da že oblika pisave bralcu pomaga dešifrirati, kateri deli besedila spadajo kam (Simonove misli in samogovori so zapisani v kurzivi), seveda pa poseben bralski užitek predstavlja prav sestavljanje dveh tipov pripovedi, ki opominja predvsem na subjektivnost pripovedovalca. Osrednji lik je namreč hkrati prvoosebni pripovedovalec zgodbe, ki s precej pristransko percepcijo dogajanje tudi komentira. Pri tem imajo tako njegovi pripovedni pasusi kot tudi komentarji širok razpon ostrine – od blagih, simpatično duhovitih pripomb do ironičnih in sarkastičnih vložkov, ki včasih mejijo že na cinizem, vendar komika ustreza kontekstu značaja in zgodbe.  

Slovenski prevod je vseskozi tekoč, posebej pa velja opozoriti na dobro prevajalsko rešitev pri prevajanju Lalinega govora. Simonova čistilka Lala je namreč po narodnosti Hrvatica, kar se lahko razbere tudi iz njenega šibkega znanja nemškega jezika. Njen hrvaški akcent v slovenščini pride morda celo še bolj do izraza kot v nemščini, saj ne deluje kot umetna literarna konstrukcija, ustvarjena iz prevajalske nuje, ampak kot naravno posnemanje govorcev, ki v slovenskem kulturnem prostoru dejansko obstajajo.  

Čeprav se lahko bralec ob Jaudovem romanu od srca nasmeji, se verjetno kljub vsemu ne more izogniti misli, da je v vsaki šali nekaj resnice. To pa hočeš nočeš privede do vprašanja, koliko ljudi pa ima v svojem načinu življenja elemente Simonovega razmišljanja in delovanja.  

(Nemški izvirnik: Vollidiot. Frankfurt a/M: S. Ficher Verlag, 2004.)  

[ najljubši citat ] Ta ženska definitivno funkcionira v neki popolnoma drugi dimenziji. No dobro, tako je pravzaprav z vsemi ženskami, toda v tem primeru gre med nama za razliko, kakršna je med Windows XP Professional Edition in prvim Commodore 64 Basic (72).

[ Informacije ] Jaud, Tommy: Popolni idiot. (Jezik, v katerem je knjiga napisana: nemščina) ZAMIK, Ljubljana, 2008 . ISBN: 978-961-92251-7-2.