[ Knjižni namig pošilja Sonja Koranter ] William Golding, avtor romana Dediči, ki v akademsko-znanstveni srenji velja za pisatelja slogovno-lingvistične odličnosti, je tokratni roman posvetil nastanku človeštva, če bi smela tako reči? Vprašanje se namreč poraja zaradi dvoma, ali je človeštvo sploh, glede na animalistično preteklost, človeštvo, ki naj bi kot edino svojo vrste obstalo na Zemlji. Evolucijski trenutek, ko se prav zaradi obstoja edine vrste človečnjakov, zgodi iztrebljanje druge (podobne) vrste, povzroči razpravo o nastanku vrst. To pa je, vsi vemo, dokazljivo opisal Charles Darwin. Zame so navkljub vsem razpravam, pomembna dejstva, ki so kot možna razprava o tem predstavljena v romanu, in sicer, citiram:« 1.) za ene so ironična, pa vendarle v svojem bistvu stroga starokrščanska alegorija, v kateri se izkaže, da krotki ne bodo dedovali zemlje, ampak jo dedujejo njihovi iztrebljevalci; 2.) drugi vidijo v njej znanstvenofantastično zgodbo, v kateri gre za spopad dveh tujih si civilizacij …;3.) tretji jo imajo za antropološko študijo; 4.) četrtim je pamflet, s katerim Golding ponavlja obrazec iz Gospodarja muh; 5.) peti trdijo, da gre za literarizirano primerjavo udeležbe in delitve pri obeh »rasah«, in izhajajo pri »drugih« vzporednice z modelom kapitalizma…; 6.) najdejo se tudi feministke, ki jim je poglavitna primerjava med moškim in ženskim načelom …« konec citata. Ta zanimivo-vznemirljiva antropološko-palenontropološka študija o prednikih današnjega človeka – homo sapiensa sapiensa postane roman, kar se je izkazalo, da je pravšnja oblika za lažje razumevanje preteklosti. Seveda pa obstaja strah, ali je to dejstvo dovolj ali se mora bralec šele kasneje, ko roman »sede« v zavest, in se pričnejo raziskovanja drugih virov , odločiti, kdo je imel prav. Mislim, da Golding ni tega odmislil, saj je s svojim delom dokazal, da se je človeštvo še vedno sposobno učiti. In to naj bi bralec pravzaprav počel. Kaj pomeni »deliti podobo«, ko se kromanjonski človek obrne k svojemu plemenskemu sodrugu, in »kaj je bilo z deblom«, ki je odplavalo po reki navzdol? To je enostavna miselna dejavnost, ki sproži enostaven odgovor v sodobnem času, v času neandertalcev (oblika človečnjaka, ki se je pojavila vzporedno s pokončnim človekom (homo erectus) pred približno več kot milijon leti) pa to povzroči premik v dejanjih in razmišljanju. V knjigi Dediči pa nas popelje daleč v pradavnino, ko po avtorjevem mnenju, takšni in podobni dogodki sprožijo evolucijske premike. Lahko bi rekla, da se tudi v sodobnem bralcu predstava o davnini korenito spremeni, predvsem pa se znajde pri izviru, ko bi se morda le odvila zgodovina človeštva. Vendar to ni tako enostavno, saj nam avtor ponuja možnost, da zaradi vseh »podob«, ki naj bi spremenile človeštvo, bralec postane raziskovalec. Tako postane drevo ali mesec, pa voda in ogenj v »razmišljanju« človečnjakov velik izziv, vendar zaradi evolucijskih pomanjkljivosti neandertalec izumre pred približno 25.000 leti. Na »sceno« stopi homo erectus (pokončni človek), ki se prične razvijati v homo sapiens (misleči človek), oziroma homo sapiens sapiens, oziroma vejo, ki ji pripadajo vsa današnja ljudstva sveta. Ampak, o tem vedo več povedati znanstveniki in antropologi, arheologi in palenontropologi.Kakor pravi prevajalec v svojih opombah, ki so odlično pomagalo za lažje razumevanje teksta, obenem pa previdno svari pred predčasnim upoštevanjem le-teh, je roman pisan, citiram: »v »neandertalskem idiomu«, ki še ni do kraja razvil logične sintakse, ampak se izkazuje skozi »podobe« (oziroma predstave).« Junaki romana, ki se priče s srečanjem dveh hominidnih vrst so tvorci fiktivne zgodbe nekega časa, ki naj bi odločilno vplivala na razvoj človeštva.  Nemogoče se je posvetiti samo zgodbi, kjer so ljudje Lokovega ljudstva ( neandertalci) soočeni s podobo? Tuamijevimih  ljudi?, zmagovalnim ljudstvom, ki naj bi postali in obstali na zemlji kot edina vrsta človeških bitij. In če odmislim vso znanost, zapletenost in odličnost, kar s svojim enigmatičnim odkrivanjem sveta, o katerem vemo zelo malo, ponuja avtor, bi bil lahko roman zanimiva zgodba življenja, čustvovanja, predstav in vrednotenja človeka. Tako pa lahko, po razvoju sodeč, človek današnjega dne ob tem lahko uporabi svoje visoko razvite možgane, ki so sposobni abstraktnega razmišljanja in opazovanja, ter se odpravi v fiktivni svet časa, ki ga ni več. Sicer o času, ki je konstanta, pa spet teče razprava nekje drugje. O zgodbi nisem povedala ničesar (razen morda to, da je poslednje pleme Neandertalcev izgubilo boj za preživetje, premagali so ga ljudje – naši predniki), to mora po večkratnih branjih osvojiti vsak bralec sam; saj je pomembnost slednje tako vpeta v neverjetno stilistično maniro, da zahteva sprotno nizanje dogodkov, podob in predstav  bralčevo popolno zbranost. Vsi »ključi« za razumevanje tega izredno zahtevnega lingvistično-znanstvenega romana, ki so mu ob tem na razpolago, odklepajo svet  tisočerih možnosti za razvijanje domišljije in posledično za razpravo. Navkljub vsem opozorilom prevajalca, češ, ne svinjajte po tekstu (prost prevod), sem se odločila povedati svojo izkušnjo ob branju Dedičev. Roman je potrebno najprej prebrati brez opomb, ki so naravnost odlične in zelo nazorno in strokovno predstavljene na zadnji strani, saj je že sama zgodba zgodba, ki ponuja užitek. Vse ostalo, od pojasnjevanj in opomb sledi v drugem ali tretjem branju.                          .

[ najljubši citat ] S slonovino čvrsto v dlaneh je Tuami, čuteč naval spanca, gledal proti črti teme. Bila je daleč proč in vmes je bilo obilje vode. Napenjal je oči naprej mimo jadra, da bi videl, kaj leži na drugem koncu jezera, vendar je bilo to tako dolgo in od vode se je tako bleščalo, da ni mogel videti, ali ima črta teme konec. 

[ Informacije ] GOLDING, WILLIAM : DEDIČI. (Jezik, v katerem je knjiga napisana: Slovenščina) Branko Gradišnik - prevod. Mladinska knjiga, Ljubljana, 2002 . ISBN: 86-11-16329-X.