[ Knjižni namig pošilja Sonja Koranter ]  Finski pisatelj Arto Tapio Paasilinna, rojen 20. aprila 1942 v (na) arktični Laponiji, je svoj roman Tuleči mlinar napisal v izredno berljivem, »hudomušno-trpkem« (oznaka na zadnji strani knjige) jeziku, saj je nemogoče odložiti knjigo, ne da bi jo prebral do konca. V enem dihu, z enim zamahom. Glavni junak romana je posebnež,  mlinar Huttunen, ki si je kupil mlin v eni izmed vasi na severu Finske, ga popravil in prebarval z rdečo barvo, v upanju, da bo njegovo novo domovanje prineslo mir v njegovo dušo. Vendar je s tem sprožil le kup dogodkov in zapletov, ki njegove sosede v vasi, vajene ustaljenega reda in življenja spravljajo v obup. Huttunen ima namreč navado, da ob posebno dobri ali slabi volji, tuli kot volkovi. Gunnar Huttenen pravi:« To pride tako…samo od sebe…prevzame me neka čudna potreba po tem. V glavi čutim strašen pritisk in moram na ves glas zatuliti. Vsakokrat pomaga. Že če parkrat zatulim, pomaga.« Poleg  tuljenja, ki občasno vznemiri vaščane, pa zna odlično oponašati divje živali, kar spet povzroči kup zapletov in nemira med vaščani. Ne pomaga niti njegova pridnost in prizadevnost, še manj njegova izvirnost in sposobnost gledati na življenje s svetle plati. Za vsako njegovo dejanje se izkaže, da je bilo napačno razumljeno, predvsem pa »čudno« in neprimerno. Dokončno ga razglasijo za norega, ko zvedo za njegovo ljubezen do zadružne svetovalke Sanelme.  Zato ga vaška skupnost, z zdravnikom na čelu, ne glede na to, ali so ravnali prav ali ne, pošlje v mestno umobolnico, kjer naj bi ga pozdravili. Tu pa nastopi resnični vpogled v lasten obstoj , ko ugotovi, da bo tam še »v resnici znorel«, zato pobegne. Rešuje ga tudi ljubezen do zadružne svetovalke Sanelme, ki v njem prepozna svojo ljubezen in človeka, s katerim bi delila življenje. Nešteto ovir, ki nastopijo, ko se ozkosrčni vaščani zavedo te, da ne rečem, nenavadne ljubezni,  pa premagata na poseben način. Očitno sta pametnejša, kot marsikateri vaščan. Tako postane ubežnik, skrivajoč se v gozdu, kjer si postavi svoje bivališče. »Huttunen je nosil svoj nahrbtnik kar nekaj kilometrov iz vasi. Na nizkem, borovem hribčku si je pripravil začasno taborišče. Nabral je suhe veje in zakuril ogenj, nad katerim je posušil premočena oblačila. Ko je bil spet oblečen, je pričel ravnati sploščeno vedro s kamnom, velikim kot pest. Kmalu je vedro dobilo približno prvotno obliko. Jezilo ga je, da nima sekire.«  Življenje v divjini pa ni enostavno, še manj varno, zato se, ko vaščani odkrijejo njegovo skrivališče in ga razdrejo, ponovno odpravi daleč v gozd. Pri preživetju v gozdu mu pomaga Sanelma, pa vaški poštar Piittisjärvi, ker spoznata, da je Huttunen pravzaprav človek širokega srca in pametne glave. Napori vaške skupnosti vendarle obrodijo sklep, namreč, s pomočjo deželnega glavarja sprožijo široko akcijo iskanja pobeglega »duševnega bolnika.« Deželni glavar je s strogim glasom objavil:« ker je ta šmentani človek zagrešil že nešteta predrzna dejanja, ga je treba za vsako ceno ujeti, pa čeprav s pomočjo vojske. Bolj brezbožnega dejanja si ni mogoče predstavljati – norec tolče po zvonovih božjega hrama!« Kljub vsem naporom zasledovalcev, mu skrivanje uspeva dalj časa, dokler ga slednji ne ulovijo s pomočjo zvijače. Seveda mu je odvzeta prostost pošteno zagreni življenje, še toliko bolj, ker je spozna, da so vaščani v svoji jezi in odločni želji strpati ga v norišnico, pravzaprav ljudje, ki v svojem življenju samo životarijo. In potem ga, po sklepu oblasti in napotnici zdravnika, skupaj s policajem Portimo, kateri naj bi ga varno pripeljal v mestno bolnišnico na zdravljenje, odpravijo z vlakom v mesto. Slovo je nenavadno, ali kakor pravi avtor: »Huttunena in Portima so odvedli do sprevodnikovega vagona. Z eno nogo sta stopila na stopnico vagon, ko je vlak zažvižgal in potegnil. Huttunen je stal pri odprtih vratih vagona, za njim pa je kukal Portimo. Tako sta se peljala mimo množice vaščanov na postaji. Mlinar je odprl usta na ves glas zatulil. Žvižg vlaka je bilo ob tem slišati kot ptičje žvrgolenje. Gledalce je kar zmrazilo.«  Vendar …Huttunen …, Gunnar Huttunen …ni samo »tuleči mlinar«, je tudi …to bo bralec odkril sam…na koncu knjige, v zaključku te nenavadne, prijetne in predvsem branja vredne zgodbe.   

[ najljubši citat ] Zvečer je prispel na cilj. Previdno se je približal nabiralniku. Nobene pasti ni bilo, nabiralnika še niso odkrili. Res sta bila v njem dva časopisa in zraven še svetovalkino pismo. Napisala mu je vroče besede o ljubezni, nato pa opisala, kako so ga iskali s četo mož na vzhodni strani reke Kemijoki. Inšpektor je nahrulil in ozmerjal Portima, ker tako dolgo ne izsledi Huttunena.

[ Informacije ] Paasilinna, Arto : TULEČI MLINAR. prevod Jelka Ovaska. Mladinska knjiga, Ljubljana, 2006 . ISBN: 86-11-17189-6.