[ Knjižni namig pošilja Cristina Beretta ] “Začenjaš brati novi roman Itala Calvina Če neke zimske noči popotnik. Sprosti se. Zberi se. Znebi se vseh drugih misli. Pusti, da svet, ki te obkroža, izpuhti v nerazločnost..”  To je začetek romana, ki ga je Calvino sam opisal kot „roman o užitku branja; glavni junak je bralec, ki desetkrat začne brati knjigo, česar zaradi zunanjih okoliščin ne more končati. Torej sem moral napisati deset začetkov romanov fiktivnih avtorjev, vsi so si morali biti različni med seboj in morali so biti različnih od mojega“.  In tako se bralec znajde v knjigarni, da bi kupil novi roman Itala Calvina, in se dobre volje vrne domov. Začne brati, ko pa se že vživi v dogajanje, njegovo branje prekine pomanjkljivo oblikovanje strani. Tako ne pride dlje od prvih strani.Vrne se v knjigarno, da bi svoj izvod z napakami zamenjal, tam pa srečo neko bralko, ki ima isti problem. Skupaj začneta prebirati nadomestno knjigo, toda tudi ta ni popolna in tako začneta skupaj iskati konec romana. Odkrijeta neko tretjo knjigo, ki pa je spet drugačna. Iskanje konca ju po stranpoteh pripelje do zelo realistično fantastičnih krajev.Tudi osebe v knjigi so istočasno fantastične in ekstremno realistične. Gre za bralce, ki jih zanima samo to, da bi bralca umestili v skladu s težnjami trenutnega mišljenja in ki knjigo ter avtorja sodijo po imenu velikega mojstra. Obstajajo tudi taki, ki berejo iz poklicnih razlogov: na primer profesorji na univerzah z njihovim rivalstvom in literarnimi polemikami. Toda bralec in bralka nadaljujeta svoje iskanje in pustita za sabo “strani, raztrgane od intelektualne analize”. Njuna pot ju zdaj pelje v založniško hišo. Tukaj knjige nastopijo kot surovi material, kot nadomestni deli, kot kolesca, ki jih lahko po želji uporabiš in spet zamenjaš. In potem obstajajo še tisti, ki knjig sploh ne berejo, ampak jih samo uporabljajo, da bi gradili skulpture. Ali pa pisatelji, ki se ne morejo predati branju. Takšni, ki ne berejo, ampak v smislu varčevanja s časom besede iz besedila analizirajo z računalnikom, da bi dobili kritično študijo o knjigi, ne da bi jo prebrali. Potem je tukaj Marana, zmešani prevajalec, literarni terorist, avtor vse te zmede. Ta poskuša bralko odvrniti od njenega razmišljanja, da „branje pomeni, da se osvobodiš vseh namenov in vseh pristranskosti, da si pripravljen prevzeti glas, ki ga slišiš, kadar ga ne pričakuješ, glas, za katerega ne veš, od kod prihaja.” Po Marani ni za popisano stranjo ničesar: svet obstaja samo kot umetnina. To je metaroman, niz svetov, ironično literarna igra, polna dogodivščin in inteligentna, v kateri Calvino predstavlja in uporablja mehanizme in trike branja in pisanja. Gre za labirint, toda bralec (ne, ne glavni junak knjige, tokrat je mišljen resnični bralec) ve, da se mu ni potrebno ničesar bati, da je v spretnih rokah avtorja na varnem, kajti avtor s svojim svinčnikom v njegovi glavi riše, kar želi. Torej ne preostane ničesar drugega, kot da se predaš branju.

[ Informacije ] Calvino, Italo: Če neke zimske noči popotnik. (original language: Italiano) CZ, Ljubljana , 1993 . ISBN: 86-361-0812-8.