[ Knjižni namig pošilja Magdalena CUNDRIČ ] DORIS LESSINGZLATA BELEŽNICA  Doris May Tayler je bila rojena v Perziji (današnji Iran) in odraščala v takratni Rodeziji (zdajšnji Zimbabve), kjer je njen oče  vodil plantažo koruze. Pri 13-ih letih so Doris Lessing  vrgli iz nunske šole in s tem se je končala njena formalna izobrazba. Odtlej se je izobraževala sama s prebiranjem knjig, ki jih je naročala iz Londona.  Za roman ZLATA BELEŽNICA,  je leta 2007 prejela Nobelovo nagrado. Nekateri so ta roman označili kot feministični roman, čemur se je avtorica odločno uprla. Tudi jaz mislim, da ne gre za feministično pisanje. Feministke se borijo za enakopravnost z moškimi, ženske v romanu Zlata beležnica pa hrepenijo po moškem, ob katerem bi se počutile izpolnjeno. Ne le spolno, ampak tudi čustveno. Brez moškega so nekako nepopolne, zato se kar naprej spuščajo v, predvsem, seksualna razmerja z njimi in so po vsakem takem razmerju še bolj razočarane nad njimi. Kajti najintimnejši stik z moškim je za žensko vhod do njegovega srca, do njegove duše, pot do popolne spojitve z njim in tako ustvarjanje tiste lastne popolnosti, po kateri tako zelo hrepenijo, za moškega, posebno še za takšnega, kakršni se protagonistkam v Zlati beležnici ponujajo, se pravi poročenega, avanturista, ki potrebuje nekaj dodatne zabave in razbremenitve, pa ostane najintimnejši stik omejen na njegov spolni organ. Ko je ta prazen, se ne odprejo vrata do njegovega srca, ampak se z vso silovitostjo zaloputnejo. In ženska ostane v vseh pogledih še bolj nepotešena, kot je bila prej.  Ženske romana Zlata beležnica niso svobodne zato, ker bi s svojo svobodo hotele dokazovati enakopravnost z moškimi, svobodne, se pravi, nevezane so zato, ker nočejo biti zvezane z moškimi, ki jih ne izpolnjujejo. Niso tiste vrste ženske, ki bi stisnile zobe in se podredile, nočejo vztrajati v nekem lažnem zakonu zaradi zunanjega videza, niti ne zaradi otroka.   Anna, glavna junakinja romana, je ločena, s svojo hčerkico Janet nekaj časa živi pri, prav tako ločeni, prijateljici Molly in njenim sinom Tommyjem. Prijateljici v svojih pogovorih razkrivata svoj odnos do moških, odnos moških do njiju, svoja hrepenenja, svoje strahove, ljubosumja. Skratka, dotikata se palete dvomov in vprašanj, ki jih pozna večina žensk. Prepričana sem, da bo v teh razgovorih, in v Anninih (v Rumeni beležnici je to Ella) razmišljanjih vsaka ženska našla delček sebe. Morda celo tisti delček, ki se ga doslej niti ni zavedala. Ali pa se ga je nejasno zavedala, pa ga ni znala poimenovati, opisati, z besedami izraziti. Doris Lessing pa je v opisovanju ljudi, pa naj si bo v fizičnem pogledu, čustvenem ali miselnem neprekosljiva mojstrica. Tisto, kar mnogi samo slutimo, opiše tako živo, tako slikovito, da človek presenečeno vzklikne: ″Glej, saj tako pa čutim tudi jaz! Saj tak ton glasu pa je imel tudi moj prijatelj/prijateljica! Prav tak pogled! Ja, najbrž je res to pomenilo prav to ….″  Anna je tudi pisateljica, pravzaprav je avtorica romana, ki ji je prinesel nepričakovani uspeh. A namesto, da bi jo to vzpodbudilo k pisanju novih romanov, kar vsi tudi pričakujejo, zapade v pisateljsko blokado. Da bi se je rešila, obiskuje psihoterapevtko. Najbrž ji prav ti obiski pomagajo, da zna stanja ljudi, s katerimi prihaja v stik, predvsem pa sebe, analizirati po freudovsko in jungovsko. (Doris Lessing se je lotila študija Freuda in Junga) Po nekem razočaranju sebe, Anno, opisuje takole: ″Potem je za skoraj dva tedna izginil iz mojega življenja. Bila sem aseksualna, bila sem brez spola – brez vsega. Daleč stran sem lahko videla Anno, ki pripada svetu normalnosti in topline. Lahko sem jo videla, vendar pa se nisem mogla spomniti, kako je, če si živ, tako kot je ona.″Na nekem drugem kraju, z nekim drugim moškim pravi: ″Zaspala sem, poslušna temu tretjemu ljubeznivemu moškemu, zavedajoč se dveh drugih Ann, ločenih od ubogljivega otroka – Anne, zavrnjene zaljubljene ženske, ki je bila hladna in uboga v nekem kotu v meni, in radovedne distancirane porogljive Anne, ki je to opazovala in govorila: 'Glej, glej!'″Ali pa: ″Danes zjutraj sem ga pustila spati, skuhala sem kavo in pospravila stanovanje ter se prisilila k branju časopisov. Ne vem, kdo bo prišel po stopnicah. Sedim tukaj, prebiram časopise, toda nič več z živci, temveč samo s pametjo, in si mislim, kako jaz, Anna Wulf, sedim tukaj in čakam, ne da bi vedela, kdo bo prišel dol po stopnicah, nežen, bratovski, ljubeč moški, ki me pozna, mene, Anno; ali potuhnjen in zvit otrok; ali norec, poln sovraštva.″V duhu psihoanalize Anna piše štiri dnevnike, vsakega v svojo beležnico, ki jih poimenuje po barvah. -V črni beležnici opisuje Anno Wulf, pisateljico- V rdeči beležnici najdemo zapise o Annini politični angažiranosti predvsem v Afriki, ko se je pridružila skupini mladih komunistov in tudi sama vstopila v partijo  (kasneje je izstopila)-V rumeni beležnici lastne izkušnje povezuje v  izmišljene zgodbe-Modra beležnica poskuša biti nekakšen kronološki dnevnik  Na koncu romana Anna opusti pisanje vseh štirih beležnic, kupi si novo, z zlatimi platnicami, a čeprav jo podari odhajajočemu moškemu,  ta beležnica vendarle nakazuje izhod, oziroma njeno deblokado in strnitev vseh Ann v eno samo.Roman mi je bil všeč. Poleg opisov vseh mogočih odnosov med moškimi in ženskami, pa tudi med ženskami in ženskami, ponuja zanimiv opis političnega in družbenega dogajanja v Afriki med drugo svetovno vojno, pa tudi trenja znotraj komunistične partije v Veliki Britaniji po vojni, razočaranje poštenih, a naivnih mladih komunistov, ki drug za drugim zapuščajo partijo. Roman je torej tudi dokument časa.

[ najljubši citat ] CITATI ZLATA BELEŽNICA   Leta dolgo se je zdelo, da moje življenje sestavljajo dejavnosti, ki sem jih začela opravljati zasilno, začasno, s pol srca, in pri katerih sem potem ostala. Na primer, postala sem »komunistka«, ker so bili levičarji edini ljudje v mestu, ki so imeli kakršnokoli moralno energijo, edini, ki se jim je zdelo samoumevno, da je rasno ločevanje nekaj pošastnega. In vendar sta bili v meni vedno dve osebnosti, »komunistka« in Anna, in Anna je nenehno presojala komunistko. In narobe. Nekakšna letargija, se mi zdi. Vedela sem, da se bliža vojna jn da bo težko dobiti prevoz domov, in vendar sem ostala. In vendar nisem uživala življenja, ne maram veseljačenja, pa sem vseeno hodila na večerne pivske zabave in plese in igrala tenis in uživala na soncu. (str. 66)    ….. »to je samo po sebi čudno, ne?« -je mogoče, da so naju imeli za lezbijki? »Ella je že prej razmišljala o tem, s humorjem. A zdaj premišlja: Ne. Če bi naju imeli za lezbijki, bi jih to privlačilo, kar mrgolelo bi jih okrog naju. Vsi moški, kar sem jih kdaj poznala, so – bodisi odkrito ali podzavestno -z navdušenjem govorili o lezbijkah. To je ena od plati njihove neverjetne nečimrnosti: imajo se za rešitelje teh izgubljenih žensk.  (414)     Kako staromodna sem bila, ko sem si poiskala vračko, da bi me naučila čutiti. Kajti ko zdaj razmišljam o tem, vidim, da se ljudje povsod trudijo, da ne bi čutili. Hladno, hladno, hladno, to je beseda. To je prapor. Najprej iz Amerike, zdaj tudi pri nas. Razmišljam o skupinah mladih ljudi, o političnih in družabnih skupinah po Londonu, o Tommyjevih prijateljih, novih socialistih - to je tisto, kar jih druži, odmerjanje čustev, hladnost.V svetu, ki je strašen kot ta, je treba omejiti čustva. Kako čudno, da tega nisem spoznala že prej.  (str. 98

[ Informacije ] Lessing, Doris: ZLATA BELEŽNICA. DELO, LJUBLJANA, 2004 (1962). ISBN: 961-63322-77-5.