[ Knjižni namig pošilja Sonja Koranter ] Kakšna sreča, da se ljudje znamo sporazumevati z besedami, se igrati s pomeni, jih premetavati in skrivati v različne pesniške in prozne oblike; da se v njih kopljemo kot  v neki plodni vodi, da se potem znova in znova sprašujemo, ali smo razumeli prav ali ne? Narava, ki nam nudi toliko vprašanj, pomenov in razlogov, da smo odprtih oči in čutov, pa še kako dobro ve, da smo lahko tudi vzrok za njen propad in uničenje. Zato je še kako pomembno, da se je  pesnica tokrat odločila vprašati, razložiti, se igrivo in zagonetno vmešati v ta proces. Manja Žugman Širnik je to storila na svoj - premeten način, v obliki ugank in premetank, ali bolje, v nekaterih primerih je v svoje kratke pesmice z nekaj verzi, kjer je skrit nek pomen, našla dom za živalski svet, ki je, to vemo vsi, raznolik, bogat in tudi raziskovalen. Živali, ki nastopajo bi lahko bile tudi ljudje, z vsemi svojimi navadnimi in nenavadnimi pojavnimi »oblikami«. Tu mislim, da prav slednji občasno sprejmemo marsikatero živalsko navado, čud ali način obnašanja. Pomembno pri vsem tem pa je, da se človek zave svojega poslanstva oziroma sobivanja z živalskim svetom narave. Vendar tu ni potrebno modrovati, tu je samo treba razumeti, uporabljati um in razum. To ni samo miselna igra za otroke, ki so, kakor vemo vsi, večni radovedneži in zelo sprejemljivi in spremenljivi receptorji vsega novega, drugačnega, ali, če hočete tudi nenavadnega. Zato je živalski svet Manje še kako pomemben, saj nam, kot pravi avtorica spremne besede, Urška Jarnovič, citiram:« Avtorica s pomočjo rimanih besed na iskriv, duhovit in slikovit način predstavi tako na prvi pogled očitne lastnosti posameznih živali kot tudi lastnosti, ki so opazne šele z drugim, tretjim ali celo jezikovnim pogledom.« konec citata. In spet je tu realnost, ki sili skozi vse pore ugank, npr.: »Bela maska okrog gobca in oči,/ valjasto telo pa smrdi in smrdi./ Moj odgovor bi bil: nova gripa! Vendar ni tako. Ne! Je žival, uboga žival, ki me spominja na maske na obrazih in žalostne oči ljudi, na strah sodobnega sveta. In kaj poreko otroci? Njihova čista srca, ki se bodo gotovo zabavala ob opisovanju in uganjevanju živali, pri tem spoznavali okolje, od travnika in dreves dalje, pa do reke, jezer in morja. Vse je tako povezano, prepleteno, da  so premetanke pravzaprav učila in miselne igre, tako za otroke kot starejše. Manjine kratke pesmice, ki se ponujajo kot odslikava živalskega sveta torej gradijo temelj za raziskovanje živalskega sveta prijaznih bitij, njihovih navad, pridobljenih s pomočjo ljudi ali prirojenih že po naravi. So žive, iskrive, ljubeznive, prijazne,  a še vedno le uganka stvarjenja ali narave. Otroci bodo našli zanimivo ugotovitev, spoznali bodo čud in naravo živali, starejši pa bomo z veseljem posegali po svetu otroštva, si s pomočjo časa, ki je nepreklicno mimo razgibali spomin in možgane.In z zvedavim otroštvom je tako, (  /Kjerkoli se prileže,/ sprede tanke mreže./ Okrogel trebušček, tanke nožice,/ domuje od kota pa vse do police./ ), prepredeno je z iskanjem in vprašanji, odgovori se morda skrivajo prav v ugankah in premetankah.    

[ najljubši citat ] IME MI JE PIKA,
PA NISEM NOGAVIČKA,
IMAM ČRNE PIKE
IN RDEČA LIČKA.
KADAR LJUDI OBIŠČEM,
PRAVIJO, DA NESREČO ODNAŠAM
IN SREČO PRINAŠAM.

[ Informacije ] Žugman Širnik, Manja: Premetanke brez zanke. Matjaž Schmidt - ilustrator. morfem, Ljubljana, 2009 . ISBN: 978-961-6773-40-09.