[ Knjižni namig pošilja Slavica Savli ]
Do srede 30-ih let 20. stoletja je bil Weimar zaznamovan z veličino Goethejevega duha in znan kot rojstni kraj Weimarske republike, ki ji je vladala liberalna demokracija. Zatem ima Weimar še drug obraz. Leta 1937 so nacisti v njegovi neposredni bližini zgradili eno največjih koncentracijskih taborišč na nemških tleh. Kacet Buchenwald, ki je sprva bil namenjen političnim nasprotnikom, je kasneje za svoja vrata zapiral tudi Jude, Cigane, jehove priče, homoseksualce in tuje vojake ... V njem so tisoče sestradali in izgarali do smrti, na internirancih so delali medicinske poskuse, ruske vojne ujetnike so usmrtili s strelom v tilnik, otroke so kot neuporabne izločali ob prihodu. Krematorij je bil zadnja postaja za uničevanje duha in telesa. Elie Wiesel, kasnejši romunski nobelovec za mir, je v Buchenwald dospel iz drugih taborišč. V avtobiografskem romanu Noč pravi: "Nikoli ne bom pozabil tega dima. Nikoli ne bom pozabil majhnih otroških obrazov, katerih telesa so pred mojimi očmi kot spirale vstajale v plavo nebo. /…/ Nikoli ne bom pozabil trenukov, ki so umorili mojega Boga in mojo dušo; in moje sanje, ki so prevzele obličje puščave."  Aprila so ameriški zavezniki osvobodili ujetnike Buchenwalda, že avgusta pa je sovjetska oblast odločala o življenjih novih taboriščnikov. Lager je bil opuščen šele januarja 1950 in leta 1958 spremenjen v spominsko obeležje. Ali lahko pesnik 60 let po dogodkih, ki so vsakemu razmišljajočemu posamezniku v obup, piše o Buchenwaldu? Poimenuje zbirko poezije po koncentracijskem taborišču in jo posveti ugrabljenim otrokom? Dilema ni nova – Theodor W. Adorno je povojno poezijo zaznamoval in izzval z izrekom, da je po Auschwitzu pesnjenje barbarsko dejanje, in da je poslej pesem mogoča le še kot izraz bolečine, kot krik, ki ne bo potvarjal ali zmanjševal razsežnosti pogroma. Nelly Sachs – v veliko večji meri pa Paul Celan – spadata k izpričevalcem in tožnikom holokavsta, ki so srhljivo tematiko najuspešnejše združili z estetskimi kriteriji pesništva. In kakšen je prispevek Medvedove pesniške zbirke k tematiki? Možnost, da gre za populistično potezo brskanja po temni strani evropskega človeka, zavračam, čeprav se ob naslovu zbirke ta sum kar sam od sebe podtakne, ob uvodnem navajanju odmevnega Heideggra pa še okrepi. Ampak vendarle – pisati o Buchenwaldu zdaj pomeni predvsem ohraniti spomin na 56 tisoč žrtev, med njimi tudi na okrog 700 tam umrlih Slovencev. Opozarjanje na Buchenwald pomeni prizadevanje za prepoznavanje povodov, ki napeljujejo v pogubne napetosti in pomeni tudi preprečevanje ponovitve stanj, ki bi omogočala nove genocide. Plemenit Medvedov namen se preizkuša v poeziji, ki se ne ukvarja z neposrednim izstavljanjem sodbe graditeljem in čuvarjem taborišč, saj priklicevanje spričeval prepusti recepcijski spoznavnosti. Medvedova anforična pesemska struktura se z neskončnim ponavljanjem predlogov, veznikov in prislovov izkaže kot zanalašč primerna za popisovanje katastrofičnih koncev, ki so se v taborišču dnevno vrstili in ponavljali. Z nepreglednimi navedbami avtor erudicijo blaznosti razpostavi v številne subprostore in ustvari videz pridobivanja časa za prikazovanje okoliščin, v katerih se stiska nemoč izčrpanih človeških postav. Pozornost, ki se rada usmerja k ciju, je v verzih oslabljena z nizko prisotnostjo glagolov. Dejanja se s predložno fluidnostjo rinejo v samostalnike in pridevnike, zato tesnoba pred bralcem ne izginja – v nizkem štartu ostaja zataknjena v predverje smrti in »kot vrtiljak najeda zrak v prsih«. Bralec je postavljen v negativno sublimnost in v nalomljen verzni ritem, ki ne dopušča, da bi kdorkoli lahkotno zadihal. Z nizanjem abstraktnih metafor pesnik stopnjuje izrazno moč, z njimi v verze dovaja neznosno količino odmikov in opozarja na izginotje pomirjenosti, na »vboklost časa, na neizpolnjenost v izgnanstvu, na izgubljen pogum na ognjenem pragu« ter na drugi strani na »golazen, ki se zvija na blazinah, z zadahom kač«. Potujitveni postopek nasekavanja pesemskega ritma preraste v nepreštevno zrcaljenje absurdnosti holokavsta. Oblikovalec Ranko Novak je štiri cikle (Weimar, pomlad 1972–2007; Buchenwald št. 1: dan pozneje; Buchenwald št. 2: Inferno in Epilog) razbil in ukleščil med mnogo črnih strani. Knjiga nima kazala, pesmi so brez naslovov, označene le z natisnjenim številčenjem strani. Mračnjaški spev 83-krat brezimno drhti v mrtvaškem blodnjaku. Zbirka Buchenwald tako s sugestivnostjo kot z estetsko dovršenostjo sodi v sam vrhunec slovenskega pesništva, v njej se spomin razlamlja v še več spominov in opomin postane vseprisotna sinestezija.

[ najljubši citat ]
»poči veja, da se v blesku kamenja splašijo srne, nihalo
pred barakami, izsanjani vodnjaki.«

»z žilami v brezpotju. Obred nad poljem, jerebice,
v upanju, ki oddaljuje drevje« 

[ Informacije ] Medved, Andrej: Buchenwald. Hyperion, Koper, 2007 . ISBN: 978-961-6382-40-3.