[ Knjižni namig pošilja Slavica Savli ]
Preteklo stoletje slovenskega pesništva je Peter Kolšek zgrnil v šeststo strani obširno »novo klasično antologijo«, jo poimenoval Nevihta sladkih rož ter opremil s spremno besedo, ki pojasnjuje postopke uvrstitve v knjigo. Pesniki stoletja so razporejeni po kronologiji pojavljanja pesniških zbirk, uvrščanje je presekano natančno v letu 2000. Avtorje in njihove pesmi je urednik izbiral po dveh kriterijih: »… glede na njihovo estetsko in, drugič, literarnozgodovinsko informativnost /…/ je dajal prednost neposredni umljivosti pred abstraktnostjo in zapletenostjo besedila /…/ je raje upošteval tisto, ki je bližje splošnim dejstvom slovenskega literarnega razvoja, kot ono, ki pripada specialnim vidikom. To pomeni, da je imel pred očmi predvsem širšega bralca, ki mu je poezija nekaj takega kot 'sladke rože', a jo ima hkrati dovolj rad, da radovedno prenese tudi njihovo 'nevihtno' stanje.« Cvetober z odbrušenimi stilsko vsebinskimi čermi in z zavarovanimi prepadi torej, bera, s katero se v tujih literarnih logih ne bomo preveč postavljali, bo pa k branju poezije pritegnila širok krog izobraženstva. Čeprav je bil Kolškov namen iz velikega korpusa pesniških besedil »iztrgati prevladujoče in hkrati najtehtnejše duhovno-jezikovne strukture«, da bi ustvaril čim bolj »posrečen poskus paradigmatskega spektra«, je samoumevno, da je prevladujoče redko hkrati najtehtnejše. 

Antologija nazorno prikazuje neopažanje avtoric. Če si izposodim del Pazovega zapisa, »to obdobje, ki mu je sto let«, jih je posesalo kot škodljiv radioaktiven prah, za vzorec se jih je ohranilo 15,53 %. Poenostavljeno to pomeni, da je vsako leto vzniknilo eno večje pesniško ime, in sicer ob 87 pesnikih tudi 16 pesnic. Izključenost pesmi Tatjane Soldo, Maruše Krese, Gordane Kunaver, Lucije Stupica in drugih naznanja, da se šest let po mračnem stoletju premik v dojemanju ženskega glasu še ni zgodil. Izgon ženskega potenciala iz literarnega okrožja ni minil brez posledic, ustvarila se je bela lisa, prazno polje, luknja, ki ni govorila, oboževala ljubimca, vabila ženina, slavila njegovih fizičnih in umskih postavk ali ga prepričevala, kako ga potrebuje, da bo varno spravljena. Ravno ta kos iz mozaika ženske identitete je bil toliko pogrešan, da so pesniki umetno in v skladu s svojimi željami ter 'umetniško' domišljijo ustvarili dekliški glas, ki jih je vabil k utrganju njene bele lilije (Cvetko Golar, Deviška), se samoponiževal, spodbujal in potrjeval njihovo možatost (Oton Župančič, Umetnik in ženska idr.). Od tod vedno pogostejši prestopi v dekliški lirski subjekt, ki ga priredijo potrebi in izrabijo za samopotrjevanje najrazličnejših vrst in stopenj. Pomanjkanje recenzentk, urednic, literarnih teoretičark pa je pomagalo vzdrževati stoletno prepričanje, kako celovito predstavo imajo pesniki o ženski, tako njenem duhu kot mnogih svetnih uresničitvah, potrebah in sanjah.

Antologist s pričujočim izborom kanon in obstoječe stanje v učbenikih v veliki meri potrjuje, a meje parnasa opazno odpira. Z dopolnitvami, z večjim žarom predvsem na začetku stoletja, vključuje pesniške opuse impresivnih avtorjev (Vide Jeraj, Pavla Golie, Franceta Oniča, Ade Škerl, Andreja Žigona), dodaja popravke, ki jih je zakrivil prejšnji sistem, ko je zamolčeval Franceta Balantiča in do leta 1990 prepovedoval dela Ivana Hribovška in Vinka Beličiča, ter širi antologijski krog pišočih v tujini tudi na Franceta Papeža v Argentini in Karla Vladimirja Truhlarja v Italiji. Haiku fobijo v tokratnem pregledu pesništva ohranja. Zaradi premajhne časovne oddaljenosti ali povezanosti z določenimi umetniškimi krogi je v presoji proti koncu časovnega traka, ki sega od Ketteja do Čučnika, ne pa tudi do Barbare Korun in Taje Kramberger, vse bolj subjektiven. Ker je to značilno za presojo časovno uravnanih antologij nasploh, bi veljalo ta del pripraviti skrbneje. Kar ne more se usesti misel, da se 14 pesnic komajda uvršča v slovenske poetične vrhunce 20. stoletja, prepričljivo pa samo dve, ter da se mejo, ki se vije ob Hermanu Voglu in Milanu Kleču, sicer da odpreti, toda predvsem za pesnike. Za ljubitelje poezije bo Nevihta sladkih rož ena izmed vabljivih knjig, ki bo v soodnosu z drugimi dopolnjevala dejansko vrhunskost, bogastvo in raznovrstnost slovenskega pesništva v preteklem stoletju. Verjetno pa bo ena njenih zaslug tudi ta, da bo skupaj s številnimi polemikami, ki jih je povzročila, delovala kot sprožilec za sestavo še kakšne pesniške retrospektive.

[ najljubši citat ]
»vesélo
vesélo
melje glave domovina
pod goró
pod to gôro zêleno«

Jože Snoj, Pod goró, pod to gôro zêleno

[ Informacije ] Kolšek, Peter: Nevihta sladkih rož. Antologija slovenske poezije 20. stoletja. Študentska založba, Ljubljana, 2006 . ISBN: 961-242-076-9.