[ Knjižni namig pošilja Slavica Savli ]
Ferić je izjemen provokator malomeščanov ter pronicljiv diagnostik lepljivih madežev, ki upogibajo osebe na njihovi poti. Tudi v romanu obravnava osrednje teme iz svojih kratkih zgodb: bolezen, spolnost, knjige, cerkev, smrt. Raziskovanje nenavadne smrti porabi za odstiranje nakopičenih anomalij v zamejeni družbi, ki jo v prijateljstvo vežejo številne skupno izpeljane objestnosti.

Čas romana je zaznamovan z dejanji, ko so bili starši čuvarji Golega otoka, zaščitniki sinovom, ki so (nevede v njihovem interesu) huligansko tepli pedre, in je tudi v sedanjosti konsistiran z najslabšimi človeškimi početji. Dogajanje je umeščeno v leto 1992, na prepoznaven hrvaški otok, ki ga pisatelj ne poimenuje in na katerem »je ob lepem vremenu, ko zapiha bolj lahkotna burja, v jutranji tišini mogoče slišati ples težkega topništva z Velebita.« Otočane spomni, da gre tam zares, tam umirajo, tam gre za življenje naroda – njim je zlo prizanesljivejše, zapakirano v manjše količine. Bralcu se zlagoma odkriva, da je teh doz veliko in kreirajo vse bolj čudaške, dušljive odnose. Ob koncu turistične sezone se vaški posebneži znova znajdejo s svojimi običajnimi opravili, za katerimi so spravljene tudi njihove izkrivljenosti. Te deviacije se kopičijo in se kažejo kot logična posledica vojn, razbitih življenj, karakterjev in etičnih stališč. 

Med pretežno moškimi liki, je v ospredju tudi nekaj žensk, ki so vse označene kot zelo šibke ali izrecne negativke. Starko, ki samo vegetira, še vedno pa ima »piskajoč glas, ki je podoben drsenju stiroporja po steklu«, in kar ne umre, si je Ferić sposodil iz romana Slobodana Novaka, njega pa vpletel v roman kot postaranega Boba, ki neguje to »predpotopno mumijo, starejšo celo od ihtozavra«. Stara kontesa se je najprej ukvarjala z nacionalizacijo, zdaj pa z denacionalizacijo. Kot ostanek preteklosti, ki se ga ne da pokopati, še kar diha, jé in kaka ter s svojim vztrajanjem kvari še tisto malo življenja, ki bi lahko bilo naslednikom dostojno odmerjeno. Franka kot najbolj pozitiven lik je z rakom na dojki živa le začasno, v pogovorih, ki se zaostrujejo, se izkaže kot šibka, kot tista, ki zmeraj popusti ali se umakne. Toda Ferić tudi moškim ne prizanaša, saj so vražjeverni, spletkarji, pedofili, nekrofili, morilci in na koncu še tisti, ki v imenu prijateljstva prikrivajo zločine. Z družbo otrok, zdaj še prijaznih, igrivih duhov, ki ponoči skrivoma uhajajo staršem iz hiš in iščejo mrtvega šnavcerja, avtor z neprizanesljivim črnim humorjem nakazuje, kam se usmerja prihodnost. Iskalci 'izvozljevanja' v romanu odnesejo kratko. Kvarnerski otok ima toliko zvonov, kot je strani neba, zvonijo časovno neusklajeno, z zamikom, dolgo in pripovedovalec konča z mislijo: »Mesto, ki ima štiri poldneve, ima polnoči gotovo še več. In te polnoči nas bodo enkrat vse skupaj pogoltnile.« Glavnim osebam je avtor podelil domiselne ego vzdevke, ki izpostavljajo kakšno potezo iz njihovega karakterja. Nenavadna izjema, ki ni dosegla statusa vzdevka, je osrednji ženski lik, Franka, ki se izkaže še kot spretna detektivka, saj na koncu odkrije uničevalca knjig in njegov motiv. Za status vzdevka so prikrajšane predvsem ženske in stranske osebe. Naslovni vzdevek Deklica z vžigalicami, ki cinično aludira na Andersenovo pravljico, si je sicer pridobila ženska, vendar je ta tujka delno moški. Kakor je otok nespremenljivo zamejen z morjem, je popisana družba ukleščena v patološke odklone in eden teh je tudi izrazita patriarhalna uravnilovka življenja. Ob porazdeljenosti vzdevkov v delu je hitro opazna tudi nižja prisotnost ženskih likov oziroma njihova pospravljenost. Poročene ženske so potisnjene v zaodrje in se oglašajo v moških le, ko jih varajo. Kot slaba vest. Mladenke, bodisi turistke ali domačinke, prihajajo v prozo predvsem za zadovoljevanje seksualnega poželenja. Ženske niso oblikovalke javnega mnenja, tudi niso upornice. Ena, čeprav z diagnozo shizofrenije, je vendarle obsedena, toda že zvezana z usnjenimi jermeni in moški iz nje izganjajo demone. Nuna, prisotna pri eksorcizmu, uide iz sobe, ob tem se ne pozabi prekrižati. Kdaj v romanu nastopijo še vdove, napol senilne, stare in nekam neumne, kot orodje, ki jih iz ozadja za svoje namene izkorišča (kdaj kar v imenu cerkve) moški, pri katerem pa starost ne igra vloge. V zbirnem albumu družbenih anomalij je stereotipno mapiranje ženske vsekakor nepogrešljivo.
 
Pet poglavij romana je zgrajeno iz kratkih zgodb, te se cepijo v številne mistične pripetljaje, ki jih zdaj prišepne en, potem natrese drug, takoj pa je pri roki še nekdo, ki z realistično razlago napleteničeno demistificira. Avtor računa, da bodo ciklični vrtinci humornih norosti in včasih že kar odvečnih topoumnosti bralčevo radovednost pripeljali do konca dela. Klasičen napetostni lok je izpeljan le v prvem poglavju, v naslednjih intenziteta s ponavljajočim spiralnim veriženjem preide v skoraj linearno lego. Naraščajoč dramatičen vzpon in razrešujoč konec, ki naj bi ju struktura detektivske kriminalke imela, je Ferič variiral v valovanje. Elementi presenetljivosti se nizajo pred bralca v pričakovanem ritmu in bralca proti koncu malo otopijo. Ta oblikovni prijem opazno prerašča meje same strukture in prehaja v sporočilo vsebine, zazibane morale.

[ najljubši citat ]
»Imel je navado ženske deliti na krute in dolgočasne. Krute so, če ne dajo, če pa dajo, so dolgočasne. /…/ Vsa zapletenost sveta je v tem, da krute sčasoma postanejo dolgočasne in obratno, kar vsakega normalnega človeka privede na rob bivanjske stiske, kar je spet le drugo ime za kaos.«

[ Informacije ] Ferić, Zoran : Smrt deklice z vžigalicami. (Jezik, v katerem je knjiga napisana: hrvaščina) Prevedel Tadej Čater. V.B.Z, Ljubljana, 2005 (2002). ISBN: 961-6468-22-7.