[ Knjižni namig pošilja Sonja Koranter ] Poetična proza romunsko-nemške pisateljice Herte Müller, Živalsko srce, letošnje Nobelove dobitnice za literaturo, je polna strahu in tesnobe. Če že govorim o strahu, je to strah pred strahom, ki je kužen in zelo nalezljiv. Nalezljiv, prav gotovo, predvsem v tistem času, ko je Romuniji vladal diktator, ki je s svojo tajno policijo znal ustvariti nezaslišano vzdušje groze in strahu. Sprašujem se, čemu vendar se niso ljudje uprli že prej. Čeprav pa, soočena, na eni strani z nacistično preteklostjo staršev in na drugi strani z diktaturo socializma, verjamem dejstvom, ki so s pisateljskim peresom filigransko dodelana, če že ne secirana do milimetra, do raztrganega časa in dogodkov, ki v bralcu povzročijo pustošenje. Njena kritičnost in predvsem uvid v stanje stvari je globoko pretreslo njeno čutečo dušo, čeprav, kakor mi je poznano, sama ni bila deležna posebnega tretmaja s strani politične elite. Dokazala pa je, da je vredno, če že ne nujno na pokvarjenost, hinavščino, strah in grozo opozarjati. Temeljna poanta zgodbe je opis življenja štirih prijateljev, ki ob železni diktaturi in popolni nesvobodi in strahu niso sposobni živeti normalno. Zatekajo se v metaforično opisovanje dogodkov in občutkov iz vsakdanjosti. Slednja pa je zelo moreča in brezperspektivna. Zato se upirajo, sicer na lastno škodo in celo do smrtnih ran; zato so pod stalnim nadzorom, kjer jim je krateno osnovno človeško dostojanstvo in tudi možnost živeti kot človek. Tesno zadrgnjena železna zavesa, ki mi je še kako dobro poznana iz tistih časov, pa je vseeno zarjavela in razpadla. Kaj vendar se zgodi z ljudmi, da se spozabijo na tako nizkoten in nečloveški način, kot je kratenje življenja in razmišljanja. Protestno pisanje je grozljivo, čeprav avtorica svojih junakom, kot bi hotela povedati vse, v usta in stavke polaga nezaupanje do drug drugega, strah pred izdajo, predvsem pa prijateljstvo prikazuje kot moro. Seveda ima glavno vlogo pri tem diktatorjeva varnostna služba in policija, ki z nezaslišanimi vdori v intimo posameznika, ustvarjajo stanje brezupa in osamljenosti. Omeniti je potrebno, tako pravi Urška P. Černe v spremni besedi: Temelja  vseh del Herte Müller in prvi točki njene poetike sta glasna, trdna etična pozicija in revolt. Etična pozicija osebne integritete je v diktaturi politični akt. Revolt je tudi poetična zahteva Herte Müller, ki jo je prenesla v notranjo zgradbo svojih literarnih del, celo v območje metaforike. Tudi to potrjuje manjšinskost te književnosti.Kaj več ni potrebno dodati, vredno pa je še prebrati odlično spremno besedo Urške P. Černe. Bralec, še posebno tisti, ki je živel v času takšnih in drugačnih diktatur ( kaj ni v demokraciji opaziti tudi nekaj podobnih elementov???), bo gotovo našel nauk in čas, ki je nepreklicno mimo. Vendar, svet je velik, na njem pa še kar nekaj narodov in ljudstev, ki se soočajo s prav takšno moro. Morda bodo ob vsem tem še najprimernejše pisateljičine besede, ko pravi:« Če molčimo, smo nevšečni, je rekel Edgar, če govorimo, smo trapasti.«      

[ najljubši citat ] Naj stara mati raje zmeraj poje, mati naj zmeraj vleče testo po mizi, stari oče raje zmeraj igra šah, oče naj zmeraj seka mlečni osat, kakor pa da bi se znenada kdove kako spremenili. Naj raje odvratno zamrznejo, kot pa da bi postali drugi ljudje, si misli otrok.  Biti raje doma med odvratneži v sobi in na vrtu, kot pa pripadati tujcem.  

[ Informacije ] Müller, Herta : Živalsko srce. Cankarjeva založba , Ljubljana, 2002 . ISBN: 961-231-269-9.