[ Knjižni namig pošilja Tomaž Onič ] Veronika Simonitti v Zasukanih štorijah upodablja navidez vsakdanje dogodke v življenju vsakdanjih ljudi, ki nas v mnogočem spominjajo na bežne znance ali celo na nas same. Daje nam občutek, da te ljudi poznamo, pa vendar nam jih v svojih zgodbah prikaže v luči, ki nas vedno znova preseneča. Svoje, pogosto pasivne antijunake ujame v trenutkih, ko ti doživljajo pomembne življenjske spremembe, hkrati pa bralca opominja, da so njihove zgodbe že dokončno začrtane in da same osebe na svoja življenja ne morejo bistveno vplivati. Dogodke, ki se jim pripetijo oz. katerih del so tudi sami, pogosto usmerjajo druge osebe, včasih celo usoda ali morda zgolj usodni splet okoliščin, vsi pa so zunaj dosega akterjev. V bralcu ta občutek vsaj deloma zbuja retrospektivna ali analitična pripoved; pisateljica zgodbe podaja v obliki posameznikovih spominov na preteklost, njegovih/njenih razmišljanj o svoji ali tuji vpletenosti vanjo, o ravnanju, ki bi sicer lahko bilo tudi drugačno in bi s tem spremenilo sedanjost, vendar v ozadju pripovedi ves čas ždi zavedanje, da je tok zgodbe nespremenljiv, ker ga varuje neprebojni ščit časa.  

Kljub občutku, da je vse že določeno, pa novele niso temačne ali težke. Prav nasprotno; mnogi posamezniki znajo v svojih ali tujih tragičnih usodah poiskati svetle plati, v navidezni krivici najti pravico ali pa z zrelo modrostjo sprejeti to, kar se jim je nekoč zdelo nesprejemljivo.  

So Zasukane štorije zasukane, ker pripoved včasih nepričakovano spremeni smer? Ali pa je zasukan zorni kot bralčevega opazovanja, ko nam avtorica v navadnih, vsakdanjih zgodbah prikazuje povsem drugo, nenavadno in nevsakdanjo plat? Morda pa je zbirko poimenovala po tistih štorijah, ki jih začne pripovedovati na dveh ali treh povsem nepovezanih koncih, ti pa se nazadnje zasučejo tako, da se v neki točki dotaknejo in staknejo, zaključijo pa se pogosto spet z nepričakovanim zasukom.

[ najljubši citat ] Če bi vsi hiteli tako kot vi, se ni dal stari gospod, potem bi bili že mrtvi, stekli bi naravnost v smrt, knjige bi bile najmanj za desetino krajše, ker bi zgodbo lahko povedali tudi brez opisov, natančnih pojasnil, zastranitev, skladbe bi odigrali v petih minutah, na nič se nam ne bi bilo treba osredotočati in upam, da se to še dolgo ne bo zgodilo. Kaj ne vidite, gospod Tazio, da je užitek tudi v odlašanju, okušanju trenutka, ki mineva, postoj še malo, ti čudoviti hipec …

[ Informacije ] Simoniti, Veronika: Zasukane štorije. (Jezik, v katerem je knjiga napisana: slovenščina) Literatura, Ljubljana, 2005 (2005). ISBN: 961-6098-71-3.