[ Knjižni namig pošilja Sonja Koranter ]             Otroške stvari, roman Lojzeta Kovačiča, pač niso samo otroške stvari. Otroške stvari so še kako resna stvar, so življenje samo. Nenavadnost naključij, otroške psihe in okoliščin, ki avtorja vzpodbudijo k razgaljanju in resnici, izženejo iz človeka vsako misel, da so otroci samo učenci na poti odraslosti. Zgodba je bralna poslastica, estetski užitek in dokaz, da se otrok še kako zaveda svoje lastne usode, pa tudi usodnosti, kar je povezanost njegovega življenja s prilikami in priložnostmi občutiti in opazovati svet ter ljudi. Vsebina je kruta, kot je krutost lahko tudi gnojilo za človeško neumnost (kar vojna in politika sta!), saj se avtor na poseben način sooča prav s to okužbo.Zasledovanje lastne usode, ob tem pa ostati zavezan resnici, je kakor voda na mlin dečka, ki se zaradi svojega posebnega daru, ali bolje, zaradi uvida v resnični svet, lahko vrne v svet domišljije. Zato postanejo ulice in rože, ptice, reka, ljudje in dogodki obarvani v drugačni perspektivi, če že ne resničnosti. In če je rana, kar je zavedno otroštvo še vedno bilo, ne glede na to, ali si rojen z zlato ali leseno žlico, tako velika, da zahteva celitev v priliki Velikega teksta, je naravnost lepo in prav, da se je sploh odprla. Zgodba se prične z rojstvom ( nekateri doživljamo ta dogodek v sanjah, drugim je dano to doživeti v vsej svoji popolnosti v realnosti), se nadaljuje , že bolj osveščeno v družini, v Baslu. Nemirni otrok zahteva svet zase, pozornost in ljubezen sprejema kot hrano, predvsem pa ne razume, čemu vendar je svet tam zunaj, če pa mora biti on, kot poslušen otrok zaprt v domačem okolju. Njegovi nemirni pobegi z doma …, ah, to je poslastica ... Vonj po živalskih kožah, ulica, ki odpira pot v svet, spomin na rjavo sobo, igro s prsti v košari, je freska nekega spomina. Ob branju teh spominov ali dogodkov ali nians bivanja, me vleče k slikarju Groharju, njegovemu Sejalcu. Avtor romana Otroške stvari prav tako slika svoje življenje. Vidiš ga, ne samo bereš. Resnično vidiš.In, če se zgodba začne z rojstvom oziroma življenjem v Baslu, se nadaljuje, po izgonu iz Švice, v  očetovo domovino, predvojno Jugoslavijo. Krutost sorodnikov, nepoznanega in nemirnega sveta pretrese dečka do obisti, kljub temu, da v naravi in dogodkih opazi detajle, ki mu polepšajo življenje. Ali kot pravi avtor:«/Naj je torej otroštvo v tej knjigi še tako pretrgano, vseskozi je ostalo v meni kot začetek stvarjenja sveta in človeka, ki se hkrati odvija v življenju našega telesa, v življenju srca, življenju duše, življenju duha. Vsaka teh sfer ima svoje zakone , popolnosti, slepe ulice, svoj pekel in svoja nebesa, in vendar nobena ni odtujena drugi./ Vsebino bi bilo škoda razčlenjevati roman kot zgodbo, ker bi se razblinil čar, še bolj pa bi pripoved ostala samo pripoved. Avtor sicer pravi:«/ Formalno gledano so Otroške stvari ravno tako zaključene kratke zgodbe, kakor roman.«/ Od tu dalje se mora bralec posvetiti napisanemu, čistega srca razumeti, kar sploh ni težko, pisateljevo srce, njegov razum in njegovo usodo. Zelo pomembno je tudi dejstvo, da je na koncu knjige avtorjev intervju oz. pripis k knjigi, ki pojasni marsikaj, pove še več, kot bi si bralec želel. Njegova modra odločitev je tako zaključila roman, kot bi postavil piko na i!  Gašper Troha pa je prispeval daljši esejistično – literarni esej, z naslovom Fenomen Kovačič, kar knjigo še dodatno bogati. VELIKA ŠKODA BI BILA ROMAN SPREGLEDATI, GA NE PREBRATI. Prepričana sem, da bo bralec ali bralka ( to sem storila namreč tudi jaz) nadaljeval branje Kovačičevega romana Prišleki, kjer se bo gotovo strinjal z oceno, da je avtor najboljši slovenski romanopisec dvajsetega stoletja.       

[ najljubši citat ] Ležal sem na bleščeče belem zraven nečesa, kar se je vzdigovalo mehko, toplo, medeno. Mogoče je bilo tisto, kar naj bi bil jaz, nikjer ni bilo konca, ne začetka, lahko sem nadaljeval veliko pod sabo ali za sabo. Svetle proge so se zdaj premikale navpično, z rumeno liso na sredini. Nižale so se, se bližale čez belo, se višale, dajale so od sebe visoko cvileče in nizko preteče glasove. Poznal sem jih iz tistih sivih prog poprej. Po vsem tem sem čutil, da pripadam njim in da oni pripadajo meni.

[ Informacije ] Kovačič, Lojze: Otroške stvari. Študentska založba, Ljubljana, 2003 . ISBN: 961-6356-92-5.